Kolumna Primoža Kališnika: Nenaravna smrt v naravi in ustava

A je pol stoletja veliko časa? Ogromno, če ga zafuraš in se ti vleče, ker gre vse narobe, in malo, če si se tega časa veselil in ti je bilo življenje v veselje, ne v breme, pa tudi če je včasih malo ropotalo …

Nekdo, ki ima danes 25 let, si težko predstavlja, da bo nekoč star 50 let, in še težje si predstavlja, da bo tistih 50 let nekoč videti kot mladost – seveda, če na to starost pogledaš tisti večer, ko s sošolci iz osmega razreda osnovne šole praznuješ 50 let od zaključka osemletke.

Ko dobiš pokojnino, se ne strinjaš več s tisto noro idejo iz mladosti, da bi ljudje morali dobivati pokojnino in uživati pokoj, ko so mladi, saj takrat ves čas potrebujejo denar, delati pa bi morali kasneje, ko so stari, saj takrat itak ni nič pomembno in ničesar ne rabijo.

No, saj ta ideja, da bi vsak mlad človek dobil zajamčen dohodek v letih, ko samo žura, se zdi res posrečena – ampak to, da bi morali stari delati do 75. leta, pa manj. Ne zato, ker ne bi hoteli, ampak zato, ker jih je življenje že kar dobro načelo in utrudilo.

Zdaj se mi zdi zanimivo, kako bo, ko bo treba delati do 67. S pametjo prejšnjega tisočletja v dobi umetne inteligence, ki bo nadomestila vedno več poklicev? In zagotovo najprej tistih, ki so bili v igri v prejšnjem stoletju.

Še dobro, da se stvari odvijajo vedno drugače, kot smo si predstavljali, da se bodo, in po moje bo tudi tokrat tako.

Morda bo prišel čas, ko bodo upokojenci lahko mirno dobivali pokojnino, če bodo hoteli še delati, pa bo to samo dodatni zaslužek, ki ne bo zmanjšal njihove pokojnine.

Res je noro, da 40 let delaš in plačuješ za pokojnino, potem pa, ko jo dosežeš, ti jo zaradi dodatnega dela zmanjšajo, pa čeprav tudi tu država vzame svoje. To je menda tako samo pri nas, sem slišal. Čeprav bi upokojenec, ki bi delal in plačeval davke, tako pomagal skrbeti za upokojence, ki nič več ne delajo.

Jap, naš sistem bi se, če bi šel denar samo tja, kamor mora, hitro zrušil. Ni prav luštno, a ne, ko ugotoviš, da si desetletja plačeval za razvoj parazitov po slovensko in da je tako tudi, ko greš v penzijo.

Bivši predsednik je zadnjič dejal, da ne verjame več v nove obraze, ki prihajajo v politiko, ker ti ne prinesejo ničesar dobrega. Ob tem me je spreletelo, da če bi nekaterim starim obrazom, ki so nam krojili usodo skozi desetletja, malo spremenili plastiko videza, bi se potem ti novi obrazi, ki ne prinašajo nič dobrega, precej zamislili, preden bi stopili v ustaljene tirnice parazitstva, ki so jih zarisali stari obrazi.

Je pa seveda vse zlahka rešljivo, če vlada sprejme zakon, da vsak človek lahko pokojnino prejema največ pet let, potem pa ta usahne. Tako bi večina ljudi prostovoljno delala do smrti, plače bi bile dobre, saj za pokojnine ne bi porabili skoraj nič.

Kdor pa bi vseeno tvegal, da pet let uživa pokojnino, bi pa tako ali tako vedel, kaj ga čaka. Če malo poenostavimo, je smrti itak vseeno, na kakšen način dobi kandidate. Vseeno ji je, ali je do smrti zaposlena oseba dobro situirana, pa je umrla zaradi starosti ali bolezni, ali pa jo je vzela lakota, potem ko je njena pokojnina pošla.

Poznamo seveda tudi primere dobre prakse. Kot so zgodbe o tem, da so stari Inuiti, ko so postali breme za svojo družino ali skupnost, odšli v naravo, kjer so umrli. To je bila praksa, povezana z življenjem v ekstremnih in težkih podnebnih razmerah severnih območij, kjer so bili življenjski pogoji zelo zahtevni, zlasti za starejše in bolne ljudi.

Ko so ljudje postali zelo stari, slabi ali bolni, in niso mogli več prispevati k preživetju družine, so se včasih odločili, da se umaknejo v naravo. Verjeli so, da je smrt naravni del življenjskega cikla in da bi tako pomagali svoji skupnosti, da bi ohranila vire in energijo.

Taka smrt v naravi je pri njih naravna, no, pri nas pa ne bi bila. Bila bi nenaravna smrt v naravi.

Torej, nazaj k naravi …

Ne vem, če iz tega pride tisti znani filozofski rek Nazaj k naravi. Kresnil ga je Jean-Jacques Rousseau, francoski filozof iz 18. stoletja, češ da je človek v svojem naravnem stanju nedolžen, svoboden in srečen, medtem ko ga družba in civilizacija pokvarita. Po njegovem mnenju bi morali ljudje ponovno najti ravnovesje z naravo in se osvoboditi omejitev in negativnih vplivov družbene in politične organizacije.

To drži še danes, a ne? Človek je ok, le družba in civilizacija ga pokvarita. Ne preveč, a ravno dovolj, da bi bilo za širšo družbo povsem sprejemljivo, da se stari čim prej odpravijo na svoje, recimo v večna lovišča.

Res je sicer, da človek tako nekako izgine prej, kot bi bilo naravno, ampak njegova družbena korist bi bila pa neprecenljiva.

S tem bi tako brez težav in čez noč rešili zadrego s pomanjkanjem kadra v domovih za ostarele.

Še več: tako bi se pojavilo kar nekaj potrebnih stanovanj za mlade. Edina težava bi morda nastala v Sloveniji, kjer bi vlada obdavčila tudi smrt, in to vnaprej. Se pravi, da bi moral vsak zaposlen Slovenec več let plačevati, ker bo umrl – temu se pa tako in tako ne moreš izogniti. Kot teve prispevku, tudi če nimaš, teveja.

Pol stoletja ali 50 let je dovolj dolga doba, da se človeku posveti, da je pri nas mogoče prav vse, če ima zakonsko podlago. Enkrat bo tako morda smrt celo zapisana v slovensko ustavo.

In ne bomo le živeli tako, kot hoče oblast, pač pa tudi umrli takrat, ko se ji bo zdelo.