Mojster igre, ki je preziral igralski poklic
Na današnji dan pred 101 letom se je rodil Marlon Brando, eden največjih filmskih igralcev 20. stoletja. V karieri, ki je trajala šest desetletij, je prejel številna priznanja, vključno z dvema oskarjema, dvema zlatima globusoma, nagrado filmskega festivala v Cannesu, tremi baftami in emmyjem. Brando velja za enega prvih igralcev, ki so sistem metodične igre predstavili širokemu občinstvu. A čeprav se ga spominjamo kot izjemnega igralca z neverjetnim čutom za realistično igro, je pogosto kazal prezir do igralskega poklica.
Brando, ki se je rodil v družini trgovskega potnika in gledališke igralke, je v štiridesetih letih prejšnjega stoletja prišel pod vpliv ameriške igralke in učiteljice igre Stelle Adler ter sistema metodičnega igranja Konstantina Stanislavskega. Kariero je začel na odru, kjer so ga hvalili zaradi spretne interpretacije likov. Na Broadwayu je debitiral v predstavi I Remember Mama (1944) in že čez dve leti prejel nagrado Theatre World Awards za vlogi v predstavah Candida in Truckline Cafe. Na Broadway se je vrnil kot Stanley Kowalski v drami Tennesseeja Williamsa Tramvaj Poželenje (1947), vlogo, ki jo je ponovil v filmski priredbi iz leta 1951 v režiji Elia Kazana, za katero je bil nominiran za svojega prvega oskarja.
Na velikem platnu je debitiral v vlogi paraliziranega vojaka v drami Možje (1950). Za oskarja je bil nominiran za vloge Emiliana Zapate v filmu Viva Zapata! (1952), Marka Antonija v Juliju Cezarju (1953), letalskega pilota v Sajonari (1957), ameriškega izseljenca v Zadnjem tangu v Parizu (1973) in odvetnika v Suhi sezoni (1989). V karieri je dobil dva oskarja za najboljšega igralca, in sicer za vlogo pristaniškega delavca v kriminalistični drami Na pristaniški obali (1954) in mafijskega šefa Vita Corleoneja v gangsterskem epu Boter (1972), a slednjega ni sprejel. Na podelitev je poslal igralko in aktivistko Sacheen Littlefeather, ki se je na odru pojavila v obleki apaških staroselcev in izjavila, da Brando zaradi »slabega ravnanja z Indijanci v filmski industriji« ne bo sprejel nagrade, kar je bila hudo odmevna poteza.
Brando je bil znan po igranju likov, ki so pozneje postali ikonični, kot je uporniški vodja motoristične tolpe Johnny Strabler v filmu Divjak (1953), in nanj so začeli gledati kot na simbol t. i. generacijske vrzeli tega obdobja. V spomin se je vtisnil tudi kot Sky Masterson v glasbenem filmu Fantje in punčke (1955), Fletcher Christian v Uporu na ladji Bounty (1962), Jor-El v Supermanu (1978) in polkovnik Kurtz v drami o vietnamski vojni Apokalipsa zdaj (1979). Kot režiser je debitiral v vesternu Glavni (1961), v katerem je tudi igral, a film je bil finančni neuspeh.
Na televiziji je prejel emmyja za stransko vlogo v ABC-jevi miniseriji Korenine 2 (1979), po kateri si je vzel devet let premora od igranja in se umaknil na svoj otok v francoski Polineziji. Pozneje se je vrnil k filmu in doživel mešane uspehe. Zadnji dve desetletji njegovega življenja so zaznamovale različne polemike, zdravstvene težave in motnje razpoloženja. Njegova zadnja filma sta Otok dr. Moreauja (1996) in Obračun (2001). Umrl je 1. julija 2004.
Čeprav se njegov priimek sliši nekoliko italijansko, Brando ni bil Italijan; njegovo poreklo je bilo večinoma nemško, nizozemsko, angleško in irsko.
Hvala za sodelovanje
Priporočamo
Komentarji:
Priporočamo
