Občan pisal predsednici Pirc Musar, njegove besede odmevajo: »Kaj čakamo?«

Na predsednico Republike Slovenije Natašo Pirc Musar je bilo naslovljeno odprto pismo, pod katero se podpisuje prebivalec Dražgoš (ime hranimo v uredništvu). V njem podpira prizadevanja za dostojen pokop vseh žrtev povojnih pobojev ter predlaga drzno, a po njegovem mnenju simbolično močno potezo: skupno kostnico za slovenske vojne in povojne žrtve, ki bi bila umeščena prav v Dražgoše – kraj, ki ga sam označuje za »simbol upora proti vsakemu totalitarizmu in diktaturi«.

Njegova pobuda ni le opozorilo na slabo urejenost grobišča pod spomenikom padlim borcem v Dražgošah, temveč poziv k širšemu narodnemu premisleku in simbolni spravi.

»Kot prebivalec Dražgoš močno podpiram vaša prizadevanja za dostojen pokop posmrtnih ostankov vseh žrtev povojnih pobojev,« začne in poudarja, da je trenutno stanje v njegovem kraju neprimerno: »Dražgoške žrtve na kostnici nimajo imen, tudi ni označeno, da gre za vojno grobišče,« opozarja in dodaja, da je spomenik državnega pomena kljub svoji zgodovinski in simbolni teži zapostavljen.

V središču njegove pobude je zamisel, da bi »celotno območje v Dražgošah med kostnico s spomenikom državnega pomena, cerkvijo, pokopališčem in muzejem razglasili za spomenik državnega pomena« ter tja ustrezno umestili skupno kostnico »za vse slovenske žrtve vojnega in povojnega nasilja«. To bi bil njegovem mnenju simbolen korak k narodni spravi: »Toliko lepega bi lahko s preprostimi dejanji sporočili v Dražgošah. In koliko stvari bi s tem rešili v Sloveniji!«

Pobudnik priznava, da se bo njegov predlog nekaterim zdel provokativen, a vztraja, da izhaja iz »resnične želje, da se v narodu zgodi premik«. Prepričan je, da ni treba brisati preteklosti, temveč jo razumeti in iz nje nekaj zgraditi: »Napake naj nam bodo opomin in lekcija za učenje!«

Kritika institucij in želja po spremembi

V pismu izpostavi še številne druge vidike problematičnega stanja v kraju. Spominsko ploščo pred cerkvijo sv. Lucije označuje za vsebinsko pomanjkljivo in opozori, da je bila leta 2023 brez posvetovanja z verniki ukinjena redna maša v cerkvi, ki je po njegovih besedah tudi edini kraj v Sloveniji, kjer »gori večna luč žrtvam dražgoške tragedije«. Verniki so se zato uprli in zahtevali ponovno vzpostavitev demokratičnih struktur v župniji.

Dražgoše. Pobudnik priznava, da se bo njegov predlog nekaterim zdel provokativen. FOTO: K. L.

Avtor pisma je kritičen še do Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, ki je izdal soglasje za umestitev industrijskega objekta (žage) med ključne spominske točke v kraju. »Če je bilo mogoče umestiti žago, ki simbolizira delo, potem ni razloga, da ne bi mogla biti umeščena tudi kostnica,« zapiše.

Predlaga, da bi namesto dodatnega betona ali marmorja za spomenik lepo uredili cesto v Dražgoše in »s tem pokazali, da je državi mar tudi za ljudi na podeželju«, pravi avtor in dodaja: »Na tak način bi poudarili zavedanje, da so prav na podeželju korenine slovenskega naroda z vsemi pripadajočimi vrednotami, kot so delo, vztrajnost, poštenje, vera, upanje, optimizem, ljubezen, neuklonljivost ...«

V zaključku pisma jasno opredeli še odgovornost vseh ključnih družbenih akterjev.

Simbolna moč kraja

Dražgoše so v slovenski zgodovini simbol enega najbolj pretresljivih dogodkov druge svetovne vojne na Slovenskem. Med 9. in 11. januarjem 1942 se je v tej gorenjski vasici zgodil krvav spopad med partizanskim Cankarjevim bataljonom in nemško vojsko. Bataljon, ki je bil takrat močno preganjan in izčrpan, se je odločil ustaviti prav v Dražgošah ter se kljub veliki premoči sovražnika tri dni boril proti Nemcem.

Čeprav so se partizani na koncu umaknili v gozdove Jelovice, je njihov odpor vlival upanje številnim po Sloveniji in Evropi. A sledila je strašna povračilna akcija: nacisti so iz maščevanja pobili 41 domačinov, vas porušili in prebivalce izgnali. Umrlo je tudi devet partizanov.

Dražgoše – kraj, ki ga avtor označuje za »simbol upora proti vsakemu totalitarizmu in diktaturi«. FOTO: K. L.

Avtor pisma zdaj predlaga, da bi Dražgoše dobile vlogo kraja, kjer bi se Slovenija simbolično pomirila sama s seboj. V zaključnem pozivu predsednici države zapiše: »Kaj torej še čakamo?«