Prestolnica sladic in žafrana
Prihod v mesto, po velikosti primerljivo s Celjem, ni obetal nič posebnega. Toda prijetno se je bilo sprehoditi po glavni nakupovalni ulici, ki je vrvela od življenja. Stranske ulice z majhnimi čajnicami, v katerih so posedali zgolj moški, so odsevale nekaj tradicionalnosti, ki se je na glavni ulici pretežno umaknila evropskim vplivom.
Tu sem bil hitro deležen pristne gostoljubnosti. Pri sporazumevanju v preprosti restavraciji mi je pomagal eden izmed gostov. Angleščina domačinom, ki nimajo veliko stikov s tujimi turisti, praviloma ne gre z jezika.
Velikokrat si moraš pomagati z rokami, kar dobro pomaga tudi kakšna aplikacija za prevajanje na pametnem telefonu, najbolj pa se razveselim angleško govorečih domačinov.
Po nekaj vljudnostnih frazah se je na mizi že znašel kozarec pravega čaja, ko sem hotel plačati večerjo, pa se je novi znanec samo nasmehnil: »Danes si moj gost!«
Družinam prijazno mesto
»Turki smo gostoljubni do tujcev,« je prikimal Umit, spletni prijatelj, pri katerem sem ostal nekaj dni. »Radi spoznavamo tuje kulture in slišimo kaj drugi menijo o nas. Večinoma namreč ne potujemo veliko v tujino.«
Umit in Pinar z majhnim sinom in hčerko že več kot desetletje živita v podedovani družinski hiši nedaleč od najbolj prometnih ulic. »Rada imava mesto, kjer življenje poteka mirno, hkrati imava le kratek sprehod do službe, šole in vrtca ter restavracij in trgovin.
Hiša je sicer stara, a ponuja vse udobje, tudi učinkovito centralno ogrevanje, ki pride pozimi še kako prav. Namesto temeljite obnove hiše si vsako leto raje privoščimo dolge počitnice.
Za ta namen smo kupili počitniško prikolico in vsako poletje se odpravimo na obalo Sredozemskega morja, kjer živi nekaj sorodnikov.«
Turki radi preživljajo dopust v naravi. Z malo truda je mogoče najti prijetne kotičke za kampiranje tudi zunaj uradnih kampov. Lokalne oblasti kampiranja na divje zaenkrat k sreči ne preganjajo preveč resno.
Pinar poučuje risanje na bližnji fakulteti, Umit pa ima nedaleč stran trgovino s pripomočki za ustvarjanje. Zaradi visoke inflacije v zadnjih letih ne bi mogla privarčevati prav veliko, toda Umit je uspešen pri trgovanju s kriptovalutami, kar jima zagotavlja lagodno življenje.
Družina zahodnjaških nazorov pa vseeno ne more čisto uiti tradicionalnim navadam. Tako so obvezna pogosta srečanja z razširjeno družino, Umit pa si kak dan v tednu vzame za druženje s prijatelji. Takrat se v povsem moški družbi ne branijo alkohola. Najraje nazdravljajo z domačim žganjem, imenovanim raki.
Sprehod v preteklost
»Stari del mesta boš našel kakšen kilometer nižje v globoki rečni dolini. Najbolje bo, da se kar sprehodiš, saj tam ni veliko parkirnih prostorov.« Dovolj je bilo manj kot pol ure hoje po strmih kamnitih ulicah, ki so se vile mimo značilnih otomanskih hiš z delno lesenimi pročelji.
Po prečkanju enega izmed ozkih mostov me je objel šarm starega mestnega središča, ki je nastalo v 17. stoletju. Za promet zaprte ulice so bile videti kot v davno minulih časih: ena sama tržnica – bazar, z majhnimi trgovinami, številnimi stojnicami in obrtniškimi delavnicami.
Vse skupaj ni le predstava za turiste, saj k obrtnikom zahajajo tudi domačini. Kovač jim nad razpihanim ognjem po meri izdela ograjo ali okovje za vrata in okna, pri mizarju se lahko dogovorijo za unikatno pohištvo, obisk krojača je še vedno večje doživetje kot nakupovanje v veleblagovnici ali prek spleta, k slaščičarju pa je vredno zaviti kadarkoli.
Turški užitki
Turki imajo radi sladice in v tem delu mesta je mogoče pokusiti najboljše! Njihove osnovne sestavine so sladkor, različni oreščki, suho sadje, začimbe in med. Svetovno znana baklava še zdaleč ni najbolj privlačna.
Bolj so me navdušile različne izpeljanke lokuma, ki mu pravijo tudi turški užitki. Izdelujejo ga iz kuhanega koruznega škroba, zmletih oreščkov in sadja, začimb in eteričnega olja. Prijetno žvečljivi koščki so običajno posuti s sladkorjem v prahu, da se ne sprijemajo med seboj.
Tradicionalno sladico že stoletja strežejo obiskovalcem kot znak dobrodošlice. V mestu in okolici izdelujejo lokum tudi v obliki majhnih rulad, polnjenih z oreščki. Skušnjave vzbujajo še tulumbe, cevasto pecivo z limoninim sokom, čezerje, karamelizirano korenje z oreški, kokosovo moko in cimetom, sučuki, orehi s prelivom iz melase, in še marsikaj.
Cena običajno odraža kakovost, sladice iz najboljših sestavin so tudi najdražje in lahko krepko presežejo petdeset evrov za kilogram.
Najboljši žafran?
Stojnice z žafranom in številnimi izdelki z dodatkom te žlahtne začimbe pričajo, da v okolici mesta že dolgo pridelujejo kakovosten žafran, ki zaradi močne arome in okusa spada med najboljše na svetu. Čebulice sadijo poleti, pestiče vijoličastih cvetov pa obirajo oktobra in novembra.
Trgovanje z eno najdražjih začimb na svetu je pridelovalcem od nekdaj prinašalo dober zaslužek in tako so mesto poimenovali kar po dragoceni rastlini – Safranbolu. Za gram začimbe (posušenih škrlatnih cvetnih pestičev) je treba utrgati več kot sto petdeset cvetov!
Posušeni pestiči pa niso uporabni le kot okusna in zdrava začimba. So tudi močno rumeno naravno barvilo, dodajajo jih tako živilskim kot kozmetičnim izdelkom. V mestu si med drugim lahko privoščite kavo ali čaj z žafranom. Uporabni pa niso le pestiči, saj vijoličaste cvetne lističe primešajo v različne marmelade.
Žafranovi izdelki se tako obvezno znajdejo med spominki turistov, mnogi pa mesto obiščejo oktobra, ko tu poteka festival, posvečen vijoličasti cvetlici.
Po žafranu je poimenovan tudi tradicionalni mednarodni festival dokumentarnega filma Zlati žafran, ki ga pripravljajo konec maja.
Odklop v soteski
Stari del mesta je vsekakor treba obiskati. Nič ne de, če tržnico sredi dneva obletavajo skupinice turistov. Lahko se jim izognete pozno popoldne, ko turistični živžav zamre, zgodovinsko mestno središče pa si spet nadene privlačno skrivnostno podobo.
Za ljubitelje aktivnega preživljanja oddiha je izziv že spoznavanje mesta, saj ga prepredajo bolj ali manj strme ulice. Vredno pa se je podati še v sotesko Tokatli. Najbolj preprost dostop se ponuja na robu predmestja, kjer se jeseni odpre pogled na najbližja polja cvetočega žafrana.
Če vam ni do vsaj polurne hoje po lesenih stopnicah, lahko sotesko občudujete s steklene razgledne ploščadi, ki se pne nad prepadnim robom. A vredno se je spustiti v presenetljivo zeleno dolino, po kateri teče reka. Ni posebno vodnata, a vseeno dovolj, da tvori atraktiven slap. Visoko nad njim lahko občudujete akvadukt, ki je mesto pred stoletji oskrboval z vodo.
INFO
• Turčija je najlažje dosegljiva z letalom. Povratno vozovnico Ljubljana–Istanbul je mogoče dobiti za manj kot 200 evrov.
• Safranbolu je od Istanbula oddaljen približno štiristo kilometrov, kar pomeni vsaj štiri ure vožnje z avtomobilom ali skoraj še enkrat toliko z avtobusom.
• Za obisk mesta si je vredno vzeti nekaj dni. Prenočišče je najbolje poiskati v starem delu, kjer so številne zgodovinske hiše preurejene v butične hotele.
• Cene so nižje kot v Istanbulu ali turističnih mestih ob Sredozemski obali in dokaj prijazne v primerjavi s slovenskimi.
Preberite še:
Priporočamo
Komentarji:
Priporočamo
