Mirjana Jelančič: »V vsakem otroku je treba najti nekaj dobrega.«

Tokrat smo se pogovarjali z učiteljico razrednega pouka, ki poučuje četrti in peti razred v kombiniranem oddelku. Mirjana Jelančič z Osnovne šole Sava Kladnika Sevnica, podružnica Studenec, pravi, da je v vsakem otroku treba najti nekaj dobrega, za učitelje pa si želi vzpostavitev učiteljske zbornice.

Kako ste sprejeli novico, da ste superfinalistka?

Zelo sem bila vesela, da je bilo prepoznano moje delo. Deset let sem bila ravnateljica, hospitirala sem kolegom, sodelavcem in vem, da je zelo veliko učiteljev, ki bi si to prav tako zaslužili.

Imam pa letos zelo težko in zahtevno leto, tako da je prišlo kot obliž na rano.

Mirjana Jelančič FOTO: Osebni Arhiv

Kaj je največja težava v slovenski šoli?

Apatični, nemotivirani otroci. Imajo slabo telesno vzdržljivost, ne zmorejo velikih naporov, učenje pa je napor. Recimo vesa v zgibi pokaže trdoživost in trmo otroka, ali bo zdržal.

Učenje je prav to. Zdržati malo dlje časa v neugodnem položaju. Koncentracija je slabša, v raz­redu moram narediti kakšen gibalni odmor, kakšno motivacijo. Vse življenje že navdušujem, zdaj še toliko bolj.

Po drugi strani so pa zelo odprti, ustvarjalni, imajo ideje in znajo razmišljati zunaj okvirov.

Bili ste ravnateljica. Zakaj ste spet učiteljica?

Za mano je bil naporen čas covida-19. Delo od doma me je pripeljalo do izgorelosti. Ko bi morala nastopiti tretji mandat, oddati vlogo, sem pristala že na tretji operaciji.

Potem sem rekla, dovolj, zdaj je čas zame, za moje zdravje. Prej sem mislila, da sem neunič­ljiva. Potem sem naštudirala izgorelost, celo predavat sem šla po šolah, in lahko povem, da učitelji niso v dobri koži.

Veliko je izčrpanih ljudi, ki se trudijo za dobro otroka. Učitelje ubija perfekcionizem, vse narediti popolno, brez napake, ne odpustiti si napake, ker smo zgled učencem. Ampak napake so samo dokaz, da se nekaj novega učimo.

Logo učitelj/ica 2025

Lahko podate primer iz raz­reda, kaj vas dela drugačno?

Recimo komuniciranja se lahko učimo iz delovnega zvezka ali pa ga spravimo v življenje. Vključimo vse znanje s področja matematike, gospodinjstva, slovenščine in si naredimo izziv in imamo gostilnico.

Pri tem učenci uporabljajo vsa znanja in se učijo komuniciranja. Že za manever, da prestavijo klopi v učilnici, se morajo dogovoriti. Pri takih dejavnostih tudi opazim naravne vodje.

Nekdo se znajde in začne takoj organizirati delo. To so tista močna področja, na katerih lahko gradimo.

Kaj kombinirani oddelek pomeni za otroke?

Zelo jasno mora biti dajanje navodil. Ko grem k petemu raz­redu, imajo četrtošolci 15-minutno zaposlitev. V kombiniranem oddelku so otroci bolj samostojni, več je vrstniške pomoči, saj jih sistem sili v to, ker mene ne morejo vprašati.

Likovno vzgojo, glasbo, šport imamo skupne. Iščem pa tudi povezave. Ko recimo v petem razredu merimo maso, iščemo povezave s četrtim razredom.

Da imamo morda skupen uvod, potem gremo na višje taksonomske stopnje in nato skupen zaključek.

Torej lahko nekdo iz četrtega razreda, ki je bolj nadarjen, dobi še dodatno snov, po drugi strani pa nekdo iz petega, ki ima težave, še enkrat s četrtošolci ponovi snov?

Petošolci včasih vprašajo, ali lahko še enkrat poslušajo snov za četrti razred. Radi utrjujejo. Velika slabost današnjega šolstva je tako ali tako, da preveč hitimo.

Že 30 let govorimo eno in isto, ampak nismo slišani, da so učni načrti preobsežni in da polnimo te glave z znanjem, ki je zelo dostopno. Ko se pojavi interes pri otrocih, bodo to znanje slej ko prej dobili.

Pretirano polnimo glave, jaz si pa želim, da bi polnili tudi srca.

Kako poskrbite za vzgojo?

Vsi otroci, ki vedenjsko odstopajo, iščejo neko pozornost. Če otrok kaže potrebo po moči in pozornosti, mu to skledo lahko napolnim z vzgojnimi momenti. Ga pohvalim, kadar lahko kaj pohvalim.

Hkrati pa dodam, kar je še treba izboljšati, in končam pozitivno. Ti to zmoreš, jaz verjamem vate, dam mu neke sugestije in ga vrnem v čustveno stanje dogodka, ko mu je to že uspelo.

V nevrolingvističnem programiranju (NLP) temu rečemo, da sidramo pozitivna stanja. Delam NLP, hipnozo in coaching. Vložila sem kar nekaj svojega denarja, da sem se doizobrazila za nove generacije otrok. Da lahko z njimi delam na drugih ravneh.

So učenci danes drugačni?

So. Prej je bila učiteljeva beseda zelo pomembna, odnos do avtoritet je bil povsem drugačen. Opažam veliko starševsko nemoč pri vzgoji in staršem priskočim na pomoč.

Otroci potrebujejo meje. Ves čas jih želijo rušiti in iščejo takojšnjo zadovoljitev svojih potreb. Niso več pripravljeni dolgo vztrajati v neki coni neudobja.

Ne smem posploševati na vse otroke, ampak večinoma jim manjka vztrajnosti ali trdoživosti.

V razredu imate drevo z listki z imeni.

Res je, dva listka sta ta teden padla dol. Otročka sta naredila eno bedarijo in do konca ted­na morata opraviti eno dobro delo. Potem damo listek nazaj in zaploskamo.

Dogovorimo se, kaj bodo delali. Eden bi pomagal prvošolčku, drugi bi nekaj prebral, tretji bi raje okopaval vrt.

Šolski vrt imate?

Da. Ko sem bila ravnateljica, smo pri vseh treh stavbah uredili vrtove. Šolski sistem je premalo narejen za naše fante, ki morajo tudi malo fizično delati.

Tu na podeželju je sicer lažje, otroci morajo doma kar veliko pomagati in delati.

Kakšni so vaši ponedeljki?

Takrat imamo menjalni dan. Prvi teden žrebajo, kje bodo sedeli, naslednji teden pa sedijo po željah in potem se ta dva tedna menjavata. V Sevnici sem namreč videla ogromno osamljenih otrok.

Ki so ves čas sedeli sami, sami hodili po hodnikih, pri kosilu so sami jedli. Iščem sistemske rešitve, da otroci ne bi bili osamljeni, ker še niso zbrali poguma.

Če je nekdo izžreban, da sedi z neko deklico, bosta v enem tednu vsaj malo sodelovala.

Pomagali ste tudi otrokom s poplavljenih območij.

Na poročilih sem videla otroke v veliki stiski. Izgubljali so svoj dom in gledali nemočne in prizadete starše. Nisem tako fizično močna, da bi šla pomagat, ampak kaj lahko naredim?

V Sevnici imamo lep bazen, grad in sem jih povabila sem, da se umaknejo za en dan. Vse sem naredila po normativih, kot bi bili v šoli, povabilo pa objavila kar na facebooku.

Staršem sem povedala, da sem učiteljica, da sem bila ravnateljica in da prevzemam vso odgovornost, da bom maksimalno poskrbela za njihove otroke.

Najprej smo sem pripeljali 50 otrok. Imela sem ekipo sodelavcev, nekaj mojih prijatel­jev. Potem smo to še enkrat ponovili.

Kaj se vam zdi najbolj ključno pri vašem delu?

V vsakem otroku je treba najti dobro. Ko začnemo to krepiti, se tudi tiste stvari, ki niso najboljše, spreminjajo. To je moja filozofija že 30 let.