Izvolite recept za »ta pravi« libanonski humus (in kako se razlikuje od tistega, ki ga običajno naredimo doma)

Kaj o tem namazu pravzaprav vemo?

Humus izvira z Bližnjega vzhoda, kjer ga že stoletja pripravljajo kot osnovni del prehrane. Njegov izvor ni povsem jasen, saj si več držav – vključno z Libanonom, Izraelom, Palestino, Sirijo in Turčijo – lasti zasluge za nastanek. Najstarejši zapis o humusu sega v 13. stoletje, in sicer ga najdemo v egiptovskem kuharskem rokopisu, kjer je omenjen kot jed iz čičerke, tahinija, kisa in začimb, danes pa v mnogih bližnjevzhodnih kulturah velja za več kot le jed, saj je v vsem tem času postal simbol gostoljubnosti in skupnega obedovanja. Humus je sicer bogat vir rastlinskih beljakovin, vlaknin in zdravih maščob, zaradi česar je skozi zgodovino veljal za pomemben vir hranil.

Tradicionalni libanonski humus

Libanonski humus je znan po svoji gladki, svilnati teksturi in uravnoteženem okusu. Ključ do te popolnosti je v dolgotrajnem kuhanju čičerke, odstranjevanju njenih kožic ter uporabi kakovostne tahinijeve (sezamove) paste in sveže iztisnjenega limonovega soka. Poudarek je na preprostosti sestavin, kjer česen in sok limone dopolnjujeta okus čičerke, ne da bi ga preglasila.

...

Sestavine

• 200 g suhe čičerke
• 1 čajna žlička sode bikarbone
• 120 ml tahinijeve paste
• 80 ml limonovega soka
• 2 stroka česna
• 50 ml hladne vode
• sol po okusu
• oljčno olje za preliv
• svež peteršilj za okras

Takšen je postopek

1. Čičerko namočimo v hladno vodi s sodo bikarbono in pustimo stati čez noč.
2. Naslednji dan čičerko odcedimo, speremo in skuhamo v sveži vodi. Kuhamo jo približno 1 do 1,5 ure, dokler ne postane zelo mehka. Med kuhanjem odstranjujemo peno in kožice, ki priplavajo na površje.
3. Kuhano čičerko odcedimo (prihranimo nekaj vode od kuhanja) in jo skupaj s tahini pasto, limonovim sokom, česnom in soljo zmeljemo v gladko pasto.
4. Postopoma dodajamo hladno vodo (ali prihranjeno vodo od kuhanja), dokler ne dosežemo želene kremaste konsistence.
5. Humus preložimo v servirno posodo, naredimo majhno vdolbino na sredini, pokapljamo z oljčnim oljem in okrasimo s svežim peteršiljem.

Kakšne so ključne razlike med libanonskim humusom in domačimi različicami?

Uporaba tahinijeve paste

Tradicionalni libanonski humus vsebuje znatno količino tahinijeve paste, kar mu daje bogat in kremast okus. Domače različice pogosto zmanjšajo količino tahinija ali ga celo izpustijo, kar vpliva na teksturo in okus namaza.

Tekstura

Libanonski humus je običajno bolj gladek in svilnat. To dosežejo z daljšim kuhanjem čičerke in odstranjevanjem njenih lupin. Domače različice so navadno bolj zrnate.

Količina limoninega soka in česna

V Libanonu je humus pogosto bolj kiselkast zaradi večje količine limonovega soka, medtem ko domači recepti prilagajajo kislost okusu posameznika. Prav tako je količina česna v libanonskem humusu lahko večja, kar daje namazu izrazitejši okus.

Dodajanje drugih sestavin

Medtem ko je tradicionalni libanonski humus preprost in se osredotoča na osnovne sestavine, domače različice pogosto vključujejo dodatke, kot so različne začimbe (npr. kumina), jogurt ali celo zelenjava, kar spreminja izvirni okus in teksturo.

S spoštovanjem teh razlik lahko doma pripravimo humus, ki je bližje tradicionalnemu libanonskemu receptu, hkrati pa ga prilagodimo svojemu okusu.

Priporočamo še: Tako pripravljena krompirjeva solata bo še bolj bogatega okusa