Pokukajte v Špelino kuhinjo in njen mali organizirani kaos
Priznam: kar malo vesela sem bila, da sem v tej rubriki na vrsti šele tretja, za urednico priloge Karino in spletno urednico Matejo. Zakaj? Ker se mi je po nekaj tednih divjega tempa stanje na terenu šele zdaj malo umirilo, da sem lahko vsaj za silo pospravila kuhinjo.
Kuhinja je tudi tisti prostor v naši hiši, ki je poln lepih spominov. Spomnim se, da smo med obnovo stare hiše, ki jo je na obrobju Kranja pred skoraj stoletjem zgradil možev ded, največ razmisleka namenili ravno kuhinji. Svojo podobo je dobila tako, da je moja prijateljica Janja Solomun, arhitektka po poklicu, narisala nekaj mogočih različic.
Spomnim se tudi, kako smo izbirali opremo zanjo: ideja je bila najti nekaj kakovostnega v beli barvi. In sva šla v salon s precej dragim pohištvom, da bi pač ujela ideje, ki so bile takrat, pred dobrim desetletjem, najbolj v trendu. V tistih dneh pa so imeli v salonu neke izjemne popuste in tako sva v trgovini, kjer zaradi visokih cen drugače niti v sanjah ne bi kupovala, kuhinjo tudi naročila. Podobno je bilo s kuhinjskim koritom, pipo in pečico – vse sami razstavni primerki, ki so jih na odprodaji ponujali z divjimi popusti in torej po povsem znosnih cenah.
Nemška pečica in miza iz Kranja
Zdi se mi, da je bila med dražjimi kosi naše kuhinje ravno pečica. Siemensova, kombinirana, kar pomeni, da v njej lahko skuham krompir (česar nikoli ne počnem), pečem z dodatkom pare (kar se odlično obnese pri peki kruha) ali pa pač pečem klasično (to funkcijo, seveda, uporabljam ves čas). Če lahko kaj svetujem tistim, ki radi kuhate oziroma pečete in se odločate za nakup nove kuhinje, vam to, da izberite čim boljšo pečico. Če je takšna kot naša, da ima programiranih nekaj funkcij (denimo peka piščanca in podobno), potem na pekač razporediš meso in priloge, zavrtiš nekaj gumbov, izračunaš, kdaj boš doma, nato pa pritisneš na tipko in greš v hribe. Ko prideš nazaj, te v pečici čaka nedeljsko kosilo. Carsko!
Še ena stvar, ki se mi zdi zelo pomembna v kuhinji, je miza. Vedno sem si želela leseno in tako zelo veliko, da bi se za njo lahko zbrala naša širša družina. Kar nekaj časa sem opazovala mojstrovine, ki jih v mizarski delavnici v Kranju pod imenom Iron x Wood izdeluje Jan Mihelič. Zbirati sem začela denar, predvsem pa pogum, da ga vprašam, koliko sploh stane takšna miza. In ko sem zbrala dovolj obojega, je Jan začel izdelovati to našo čudovito mizo, za katero se zgodijo
(vsako)dnevna kosila in hitre večerje, družinska slavja in praznovanje božiča, reševanje domačih nalog, pisanje idej za članke, čečkanje novih receptov na neugledne lističe, branje knjig, reševanje križank in verjetno še kaj.
Stoli, tulipani in najbolj nujne knjige
Za mizo pa so, seveda, stoli. Torej: dve klopi in štirje stoli. Vse štiri sem kupila v trgovini z rabljenimi stvarmi oziroma kar na smetišču tu v Kranju. Ded Janez jih je prebarval v belo in seveda se je sčasoma barva malo obrabila, ampak to nikogar prav nič ne moti.
Kuhinjo sicer, poleg beline in lesa, zaznamuje še živahna rdeča barva. Take barve je eden od retro stolov, take barve je mešalnik KitchenAid, ki je v prejšnjem življenju služil chefu Alešu Tavčarju v Gostišču Draga, živahnost pa v kuhinjo vnesejo tudi tulipani. V Volčjem Potoku jih je fotografiral moj dober prijatelj in odličen fotograf Gorazd Kavčič, potem pa smo poiskali tako velik tiskalnik, da je natisnil gromozanske tulipane, na katere smo namestili samo še prozorne plošče. Te se sicer rade umažejo in tam pri štedilniku prav zoprno pokapljajo, ampak tudi to nikogar prav nič ne moti.
Ko pišem o kuhinji, ne morem mimo kuharskih knjig: tiste, ki jih največkrat uporabljam, so stisnjene na polici najožjega okna v naši hiši. Med njimi tudi te tri: prva kuharska knjiga, ki sem si jo kupila (na njej v srbščini piše: Goli ručak – Džejmi Oliver); kuharska knjiga, ki mi jo je za 18. rojstni dan podarila mami (Kuharica sestre Vendeline) ter nadvse koristen učbenik, ki ga je moj mož uporabljal na gostinski šoli v Radovljici (Kuharstvo – Pepika Levstek, Andreja Grum). Preostale kuharske knjige so na drugih policah in samo ne sprašujte me, koliko jih je.:-)
Povsod je lepo, a doma je najlepše
Skoraj sem pozabila omeniti magnetke: tiste za na hladilnik, ki jih kupim na potovanjih ali pa mi jih prijatelji prinesejo, ko se vrnejo iz tujine. K podobam na njih se res velikokrat ozrem, saj me spominjajo na to, kako fino je nekajkrat na leto iti kam stran in kako lepo se je po nekaj dneh vrniti domov, v kuhinjo, v ustaljeni ritem življenja, skratka tja, kjer se najbolje počutiš.
Točno tako, najbolje, se v naši kuhinji počutimo mi. Čeprav je ta prostor, kot zdaj že lahko sklepate, mali organizirani kaos, pa je ta kaos naš. In nikogar prav nič ne moti, saj se tu dogajajo naše zgodbe, naši spomini in naše življenje. Del njih visi na steni naših spominov, ki povezuje kuhinjo z dnevnim prostorom in izhodom na teraso, kjer najraje posedamo ob poletnih večerih.
