30 LET
Častne pionirske ni bilo več
Ko so se rodile Slovenske novice, pionirske organizacije več ni bilo, bila je že ZPMS.
Odpri galerijo
»Marljivo in vztrajno se bom učil!« Z razstave Prerez slovenskega šolstva v slovenskem šolskem muzeju. FOTO: JURE ERŽEN
Takrat ko so se rodile Slovenske novice, Zveze pionirjev Slovenije ni več bilo. Bila pa je Zveza prijateljev mladine Slovenije. Kakor koli, tisto je bil čas, ko so s krhanjem bratskih vezi med republikami in nastopom opozicije zamrle mladinske družbenopolitične organizacije, in v šolskem letu 1989/1990 je bila v zvezo pionirjev sprejeta zadnja generacija otrok.
In tako so, kot zapiše dr. Darja Kerec, docentka oddelka za razredni pouk pedagoške fakultete ljubljanske univerze, v posebni številki Mladine, »rdeče rutice in modre titovke končale v predalih in skritih kotičkih omar, dokler jih ni na plano potegnil kak muzealec ali jugonostalgičen zbiratelj«.
Skok med vire pokaže: Zveza pionirjev Slovenije (ZPS) je bila ustanovljena leta 1947 kot del Zveze pionirjev Jugoslavije (ZPJ), ustanovljene leta 1942 v Bihaću. Cicibane so med pionirje sprejemali na svečani prireditvi na dan republike, torej 29. novembra. Članstvo je bilo avtomatično in vezano na datum, ob dopolnitvi 7 let oziroma vstopu v prvi razred.
Delovanje Zveze pionirjev Slovenije je v začetku vodil in usmerjal Centralni svet Ljudske mladine Slovenije, od leta 1948 do 1953 pa so to vlogo opravljali Pionirski sveti. Zveza pionirjev se je delila na podmladek (od 7. do 11. leta) in pionirje (od 11. do 14. leta). ZPS je bila ukinjena 24. aprila 1990 oziroma se je takrat preoblikovala v otroški parlament.
Številni se še spomnijo, kako se je glasila pionirska prisega, drugi, najbrž tudi številni, pa niti ne vedo, kaj je to sploh bilo.
»Pred pionirsko zastavo obljubljam, da se bom marljivo in vztrajno učil. S svojim znanjem in pridnostjo želim zdaj in ko odrastem koristiti naši socialistični domovini Jugoslaviji in vsem njenim delovnim ljudem. Obljubljam, da bom zvest tovariš in dober človek. Vse moje delo in ravnanje naj pokažeta, da sem vreden otrok svojega ljudstva in vreden član velike družine narodov, ki hočejo po poti napredka, pravice in miru.« Potem so pionirji dobili značke in izkaznice. Najbolj pomembno pa je bilo, da je dati častno pionirsko besedo veljalo več kot vse petkrat podpisane mednarodne pogodbe.
In tako so, kot zapiše dr. Darja Kerec, docentka oddelka za razredni pouk pedagoške fakultete ljubljanske univerze, v posebni številki Mladine, »rdeče rutice in modre titovke končale v predalih in skritih kotičkih omar, dokler jih ni na plano potegnil kak muzealec ali jugonostalgičen zbiratelj«.
Skok med vire pokaže: Zveza pionirjev Slovenije (ZPS) je bila ustanovljena leta 1947 kot del Zveze pionirjev Jugoslavije (ZPJ), ustanovljene leta 1942 v Bihaću. Cicibane so med pionirje sprejemali na svečani prireditvi na dan republike, torej 29. novembra. Članstvo je bilo avtomatično in vezano na datum, ob dopolnitvi 7 let oziroma vstopu v prvi razred.
Delovanje Zveze pionirjev Slovenije je v začetku vodil in usmerjal Centralni svet Ljudske mladine Slovenije, od leta 1948 do 1953 pa so to vlogo opravljali Pionirski sveti. Zveza pionirjev se je delila na podmladek (od 7. do 11. leta) in pionirje (od 11. do 14. leta). ZPS je bila ukinjena 24. aprila 1990 oziroma se je takrat preoblikovala v otroški parlament.
Številni se še spomnijo, kako se je glasila pionirska prisega, drugi, najbrž tudi številni, pa niti ne vedo, kaj je to sploh bilo.
»Pred pionirsko zastavo obljubljam, da se bom marljivo in vztrajno učil. S svojim znanjem in pridnostjo želim zdaj in ko odrastem koristiti naši socialistični domovini Jugoslaviji in vsem njenim delovnim ljudem. Obljubljam, da bom zvest tovariš in dober človek. Vse moje delo in ravnanje naj pokažeta, da sem vreden otrok svojega ljudstva in vreden član velike družine narodov, ki hočejo po poti napredka, pravice in miru.« Potem so pionirji dobili značke in izkaznice. Najbolj pomembno pa je bilo, da je dati častno pionirsko besedo veljalo več kot vse petkrat podpisane mednarodne pogodbe.
