30 LET
Ciplje zadnjič izvlekli na obalo
Leta 2001 so jih ujeli 20 ton; aprila 1991 zadnjič tradicionalno.
Odpri galerijo
Po starem FOTO: Zdravko Primožič
Piranski ribiči so v preteklosti ob enkratnem izlovu cipljev pripravili tradicionalno fešto. Februarja 2001 so denimo v portoroškem zalivu ob petih zjutraj vrgli mrežo in jih ujeli skoraj 20 ton. Stvar se sliši preprosto in privlačno; zgodaj vstaneš, vržeš mrežo in pobereš na tone rib. Resnično življenje ribičev je precej bolj uborno.
Takrat je Zlatko Novogradec povedal, da so jato čakali reci in piši polnih 38 dni. Ko so ciplji le prišli, so jih spremljali vso noč od osmih zvečer prejšnjega dne. »Potem smo vrgli mrežo v zadnjem in pravem trenutku.« Nato so jo z desetimi čolni usklajeno zategovali oziroma vlekli skupaj. Dvaintridesetim članom združenja profesionalnih ribičev s koncesijo za izlov cipljev se je nasmehnila sreča. Najprej so ugibali, da jih bo vsaj 15 ton. A so kmalu spoznali, da so se močno ušteli, tokrat v svoj prid.
Hitro so jih vrgli v gajbe in nanje nasuli leda ter jih začeli razvažati po 40 ribarnicah po vsej Sloveniji.
Na pomolu čakajočim občanom in radovednežem so jih prodajali po 800 tolarjev (3,3 evra), po ribarnicah smo jih dobili za 1000 tolarjev oziroma dobre štiri evre.
Ribiči so se tako leta 2001 po tednih velikih skrbi veselili. Vreme je bilo namreč pretoplo, zato so se bali, da cipljev sploh ne bo.
No, vselej ni bilo tako srečno. Zlasti ribičev nismo v Sloveniji nikoli jemali resno, ker gospodarsko niso pomembni. Na kulturo, tradicijo in vsakdanji kruh nekaj deset ribičev pa se na kmetijskem ministrstvu včasih kar požvižgajo.
Pravilo je velevalo, da se vsako leto prijavijo za tradicionalen izlov cipljev, ministrstvo pa za to izda dovoljenje. A leta 2004 se je zgodilo, da ministrstvo do 21. decembra ni izdalo dovoljenja. Več kot pišmeuhovski odnos do delavnih ljudi, ki tudi danes predstavljajo svojevrstno kulturo našega malega morja.
Za konec povejmo, da so pred desetletji ujeli tudi 100 ton cipljev, v dolgoletnem povprečju od 40 do 50 ton. Omenjenih 20 ton pred 20 leti je bil zares obilen ulov. Osamosvojitvenega leta 1991 pa so zadnjič izlovili ciplje na tradicionalen način. In sicer tako, da so mreže potegnili na obalo.
Ulov je bil bogat. FOTOgrafiji: Zdravko Primožič
Takrat je Zlatko Novogradec povedal, da so jato čakali reci in piši polnih 38 dni. Ko so ciplji le prišli, so jih spremljali vso noč od osmih zvečer prejšnjega dne. »Potem smo vrgli mrežo v zadnjem in pravem trenutku.« Nato so jo z desetimi čolni usklajeno zategovali oziroma vlekli skupaj. Dvaintridesetim članom združenja profesionalnih ribičev s koncesijo za izlov cipljev se je nasmehnila sreča. Najprej so ugibali, da jih bo vsaj 15 ton. A so kmalu spoznali, da so se močno ušteli, tokrat v svoj prid.
Hitro so jih vrgli v gajbe in nanje nasuli leda ter jih začeli razvažati po 40 ribarnicah po vsej Sloveniji.
Na pomolu čakajočim občanom in radovednežem so jih prodajali po 800 tolarjev (3,3 evra), po ribarnicah smo jih dobili za 1000 tolarjev oziroma dobre štiri evre.
Ribiči so se tako leta 2001 po tednih velikih skrbi veselili. Vreme je bilo namreč pretoplo, zato so se bali, da cipljev sploh ne bo.
No, vselej ni bilo tako srečno. Zlasti ribičev nismo v Sloveniji nikoli jemali resno, ker gospodarsko niso pomembni. Na kulturo, tradicijo in vsakdanji kruh nekaj deset ribičev pa se na kmetijskem ministrstvu včasih kar požvižgajo.
Pravilo je velevalo, da se vsako leto prijavijo za tradicionalen izlov cipljev, ministrstvo pa za to izda dovoljenje. A leta 2004 se je zgodilo, da ministrstvo do 21. decembra ni izdalo dovoljenja. Več kot pišmeuhovski odnos do delavnih ljudi, ki tudi danes predstavljajo svojevrstno kulturo našega malega morja.
Za konec povejmo, da so pred desetletji ujeli tudi 100 ton cipljev, v dolgoletnem povprečju od 40 do 50 ton. Omenjenih 20 ton pred 20 leti je bil zares obilen ulov. Osamosvojitvenega leta 1991 pa so zadnjič izlovili ciplje na tradicionalen način. In sicer tako, da so mreže potegnili na obalo.
