Dobrodelne Novice: zbrali skoraj milijon evrov

»Še danes smo hvaležni. Bili so težki časi, pomoč iz Krambergerjevega sklada nam je zelo pomagala. Danes smo dobro, otroci so zaključili šolo, imajo svoje službe in družine, midva z Mišem pa sva že upokojena, tudi babica in dedek treh vnučkov,« skoraj tri desetletja po tem, ko je v našem časopisu njihova težka usoda segla do src tisočev Slovenk in Slovencev, Dragica Živkovič odstira spomine na dan, ko se je v Slovenskih novicah zagnalo kolesje neizmerne dobrote.

Bil je torek, 28. julija 1992, ko je zaživela dobrodelna ustanova, navdihnjena z duhom dobrega človeka iz Negove, Ivana Krambergerja. Dobrota od tedaj še ni usahnila, mnoge usode – teh je na stotine, vsak mesec najmanj ena – pa je prerodila in podžgala z novim upanjem. Živkovičevim, ki so po peklenskih letih svoj prostor našli v raju na zemlji, v gričevnatih Halozah, je po prvem velikem daru, 300.000 tolarjih, uplahnil strah pred hudim pomanjkanjem. Mlada zakonca s šoloobvezno deklico in malčico sta postrgala vse prihranke, »škoda, da ne znam coprati,« je tedaj potožila Dragica, da sta nahranila četvero lačnih ust, obenem pa poskušala dom spraviti pod streho in zakrpati njegove luknje. »Hvala dobrim in velikim ljudem v mali Sloveniji,« je po prejemu denarja za manjkajoča okna, vrata, ladijski pod in električne kable hvaležno zapisala v pismu, ki je na uredništvo Novic priromalo le poldrugi mesec po zagonu sklada.

Brez madeža

Ustanoviteljem, med njimi je bil tudi brat pokojnega dobrotnika Ludvik Kramberger, sicer naš dolgoletni sodelavec, je sreča, ki je z obraza prvoobdarjene družine pregnala tesnobo, pokazala pot za naprej. Danes skoraj 84-letnega Radgončana je pritegnila odločitev, da ustanova nosi ime njegovega brata Ivana, s čimer so prvi žrtvi atentata na naših tleh postavili najlepši spomenik, »Sklad tudi ohranja njegovo humanitarno poslanstvo, ki ga je opravljal v času svojega življenja.« Kramberger je kot dopisnik in fotograf predajal denarne prispevke družinam, ki so potrebovali pomoč. Takole se spominja enega od obiskov: »Nekoč sem izročil pomoč ameriškega Slovenca Konrada Breznika, ki je ob obisku domovine skladu daroval 1500 nemških mark. Namenil ga je družini s sedmimi otroki v Boračevi pri Radencih.«

Z osamosvojitvijo, ki je potekala sočasno z ustanovitvijo Slovenskih novic, so začele izstopati številne žalostne usode posameznikov in družin. Humanitarna vloga časopisa je v vseh letih ostala brez madeža tudi zato, ker je zbrani denar, v najzgodnejšem obdobju pa tudi materialne dobrine, v celoti dosegel pomoči potrebne. Dela vaše pomoči je bila deležna dojenčica, ki smo jo pri Novicah poimenovali Vita (Življenje). Za deklico, ki jo je jeseni 1992, staro komaj štiri ure, bridke usode rešila 85-letna Mariborčanka, ko je v zabojniku med smetmi našla plastično vrečko, iz katere je molela glavica, se je osebno zavzela tedanja mati županja Magdalena Tovornik, tudi ena od soustanoviteljic Krambergerjevega sklada, katerega del dobrote se je prelil na Vitino hranilno knjižico, nekaj pa je šlo za nakup najnujnejših potrebščin. Prava mala borka, ki se je močno oklepala življenja, je danes zrela ženska pri skoraj tridesetih, Tovornikovi misli še danes pogosto uidejo k njej. »Gre za enkraten in zato nepozaben dogodek, ki je prav tako močno povezan s solidarnostjo – od samega rojstva dalje!« Iskrena pomoč in sloga, ki ju je pri ljudeh vzbudila Vita, sta še danes zrcalo Sklada. »Vsi, ki smo se kdaj srečali z gospodom Krambergerjem, smo vedeli, da je bil iskreno usmerjen v dobrodelne namene. Tudi njegova javna nastopanja po Sloveniji in kasnejša odločitev, da vstopi v politično tekmo za najvišjo funkcijo v državi, smo mnogi razumeli kot način za odpravo socialnih razlik in drugih krivic, ki jih je bilo že tedaj v samostojni Sloveniji veliko. Z neposrednostjo in donacijami si je pridobil velik krog podpornikov. Po njegovi prerani smrti smo izvedeli za željo, da se materialna pomoč in dobrodelnost nadaljujeta. V tem času so se že začele zapirati mnoge tovarne, vse več ljudi je bilo brez dela in število pomoči potrebnih je hitro naraščalo. Prepričana sem, da so sredstva iz sklada pomagala mnogim ljudem v stiski in polepšala mnoga življenja. Hvala mu!«

Stiske malega človeka

Vrsta uglednih ljudi je tedaj zastavila svoje ime za dobrodelnost, ki je v treh desetletjih postala sinonim dobrote bralk in bralcev Novic. Primarij Marko Demšar zaobjame veličino svojega predsedniškega protikandidata, ki se ga najbolj spominja po dializnih aparatih, ki jih je daroval več bolnišnicam. »Čas do volitev je bil zaznamovan s številnimi predvolilnimi zborovanji, na katerih je Ivan Kramberger na zelo neposreden, njemu lasten način razgrinjal svoje poglede na prihodnost Slovenije. Kjer koli je govoril, vedno je revščino in krivice izpostavil kot največje zlo in obljubljal, da bo storil vse, da v Sloveniji ne bo siromakov. S takimi nagovori, v katerih so bile človeške vrednote vedno na prvem mestu, je opozarjal na stiske – kot je dejal – malega človeka.« Prvi donator, se spominja prvi predsednik upravnega odbora, »je bila družina Šumanski iz Kopra, prej pa so sklad s 100.000 tolarji podprle tudi Slovenske novice«.


Kar trije odbori (upravni, izvršilni in nadzorni) so spremljali delo Sklada, pri čemer je večina dela padla na ramena tedanjega odgovornega urednika časopisa in tajnika sklada Marjana Bauerja, ki še v pokoju često s ponosom pomisli na prehojeno pot. »Dobrota in dobrodelnost sta nesmrtni. To je na svoj neponovljivi način vedel tudi Ivan Kramberger,« je zapisal ob ustanovitvi: »Konec koncev je težko in nečloveško iti mimo narobe obrnjenega klobuka dobrotnika iz Negove, klobuka, ki smo ga izbrali za simbol, grb sklada.«

Prvič na morje

V minulih desetletjih, ko smo odkrivali pretresljive zgodbe revščine ali nesreče, ste v Krambergerjev sklad donirali že skoraj milijon evrov! »Ta sklad je narekovalo življenje. Naj se sliši še tako pocukrano. Obnovili smo hiše, kopalnice, kupili posodo, gradbeni material, pomagali pri šolanju, neki gospe smo podarili kravo in pomagali celo Krambergerjevemu sinu. Revščina pa strašna. Najbolj pa se me je dotaknilo, ko smo na Debeli rtič pospremili 30 otrok, ki še niso videli morja. Na to sem še danes zelo ponosen,« z žarom pripoveduje Bauer. In kar je morda čudo slovenske nravi, najpogosteje so – v svetopisemskem duhu revne vdove – darovali prav tisti, ki so še sami komaj imeli za sproti. Ljudje iz najšibkejših slojev, kot zaokroži zdajšnji odgovorni urednik Bojan Budja, največkrat darujejo tistim, ki imajo prav tako premalo oziroma še manj, pri tem pa je nasmeh obojih še bolj širok in iskren, saj tovrstne humanitarne akcije »rišejo ljudem nasmeh na obraz, vračajo ponos in dostojanstvo«. Ob pomoči dobrotnikov Novic je ponos in dostojanstvo spet našla tudi družina Živkovič, ki je kot dolgoletna naročnica spremljala delovanje sklada. »Ne se bati prositi za pomoč,« Dragica svetuje vsem, naj odprejo svoje srce, kot ga je pred leti sama. Dobrota ljudi je neizmerna: »Vedela sem, da je življenje boj, vedela sem, da je življenje mnogokrat hudo, vedela pa sem tudi, da je lahko še drugačno, boljše in lepše.« In duh dobrega človeka iz Negove, ki ga s svojimi darovi že tri desetletja poosebljate bralke in bralci Novic, je mnogim odprl vrata v lepši svet.