30 LET
Ima 98 let, a še vedno prebira Novice
Mariborčanka Antonija Kontler ima recept za dolgo življenje: sedeti v gugalniku, se zibati in uživati na sončku ne zadostuje.
Odpri galerijo
Časopis že trideset let prihaja v njeno hišo. FOTO: ALEŠ ANDLOVIČ
Četudi me v zadnjih letih muči vid, še zmeraj zelo rada berem in rešujem križanke. Prav slednje so v vaših Novicah odlične, saj so tudi zadosti velike, da jih lahko normalno preberem,« nam je ob našem obisku dejala 98-letna Antonija Kontler. Slovenske novice v hišo Kontlerjevih prihajajo že od prve številke, torej slabih 30 let. Nanje se je naročila Antonijina hčerka Jasna Kontler Salamon, sicer sama dolgoletna novinarka naše časopisne hiše. »Hčerka se je pozneje preselila v Ljubljano, zdaj pa z možem večino časa živita v Sevnici. A časopis še vedno vsak dan prihaja v hišo,« nam je pojasnila Mariborčanka.
Mimo jutranjega rituala Antonija ne more. »Po jutranjih opravilih pohitim do nabiralnika. Moram priznati, da mi ob nedeljah in praznikih, ko ni časopisov, kar nekaj manjka,« pravi nekdanja profesorica matematike in fizike. Po rodu je iz Krškega, a ji je druga svetova vojna prekrižala načrte. Imela je komaj 18 let, ko so celotno njeno družino izselili in jih namestili v taborišču v Šleziji.
»To je bilo manjše taborišče, kjer je bilo nastanjenih vsega 150 ljudi. Življenje mi ni povzročalo prevelikih preglavic, saj sem bila že od doma vajena skromnosti. Bilo nas je osem otrok, ki smo odraščali na majhni kmetiji. Veliko mi je pomagalo, da sem bila vešča nemščine, ki sem se je učila v meščanski šoli. Ne morem pa mimo tega, da sem štiri leta in pol vrgla stran,« se spominja Antonija. Niti po vojni, ko so jih osvobodili ruski vojaki, farse še ni bilo konec, saj so naslednja dva meseca živeli v tovornem vagonu, s katerim so se vračali v takratno Jugoslavijo.
Sledila so leta poučevanja na različnih slovenskih šolah, med študijem v Ljubljani pa je spoznala moža, ki je po rodu prihajal iz mesta pod Pohorjem. Tukaj sta si ustvarila družino, rodila se jima je hčerka, pozneje še sin. Kljub zavidljivi starosti pa je Antonija Kontler še danes v dobri kondiciji.
»Zdi se mi, da se človek z leti ne sme poleniti, češ, zdaj pa ne bom več nič delal. Sedeti v gugalniku, se zibati in uživati na sončku ne zadostuje. Delati je treba, tako kot prej. Še danes vsakih 14 dni generalno očistim hišo. Obdelujem vrt in skrbim za 50 sadnih dreves. Drevesa mi obreže sin, a vse drugo naredim sama. Največ je vredno, da človek dela do konca in da se ne uspava. Tudi redno in zmerno je treba jesti, zato si še danes vse sama skuham,« je sklenila ženica, ki je bila med epidemijo cepljena z dvema odmerkoma cepiva.
Mimo jutranjega rituala Antonija ne more. »Po jutranjih opravilih pohitim do nabiralnika. Moram priznati, da mi ob nedeljah in praznikih, ko ni časopisov, kar nekaj manjka,« pravi nekdanja profesorica matematike in fizike. Po rodu je iz Krškega, a ji je druga svetova vojna prekrižala načrte. Imela je komaj 18 let, ko so celotno njeno družino izselili in jih namestili v taborišču v Šleziji.
»To je bilo manjše taborišče, kjer je bilo nastanjenih vsega 150 ljudi. Življenje mi ni povzročalo prevelikih preglavic, saj sem bila že od doma vajena skromnosti. Bilo nas je osem otrok, ki smo odraščali na majhni kmetiji. Veliko mi je pomagalo, da sem bila vešča nemščine, ki sem se je učila v meščanski šoli. Ne morem pa mimo tega, da sem štiri leta in pol vrgla stran,« se spominja Antonija. Niti po vojni, ko so jih osvobodili ruski vojaki, farse še ni bilo konec, saj so naslednja dva meseca živeli v tovornem vagonu, s katerim so se vračali v takratno Jugoslavijo.
Sledila so leta poučevanja na različnih slovenskih šolah, med študijem v Ljubljani pa je spoznala moža, ki je po rodu prihajal iz mesta pod Pohorjem. Tukaj sta si ustvarila družino, rodila se jima je hčerka, pozneje še sin. Kljub zavidljivi starosti pa je Antonija Kontler še danes v dobri kondiciji.
»Zdi se mi, da se človek z leti ne sme poleniti, češ, zdaj pa ne bom več nič delal. Sedeti v gugalniku, se zibati in uživati na sončku ne zadostuje. Delati je treba, tako kot prej. Še danes vsakih 14 dni generalno očistim hišo. Obdelujem vrt in skrbim za 50 sadnih dreves. Drevesa mi obreže sin, a vse drugo naredim sama. Največ je vredno, da človek dela do konca in da se ne uspava. Tudi redno in zmerno je treba jesti, zato si še danes vse sama skuham,« je sklenila ženica, ki je bila med epidemijo cepljena z dvema odmerkoma cepiva.
