100 MARK NA DAN
Klošarji v vrsti za devize
Dobrovoljček je bil zelo priljubljena zvrst, pognal je kri po žilah, tudi če se je ponoči ohladilo.
Odpri galerijo
Bolj ko se je bližala osamosvojitev, bolj je primanjkovalo deviz. Junija so imele nekatere lokalne banke na voljo manj kot 10.000 nemških mark na dan. Te so seveda pošle v nekaj jutranjih minutah. Takrat smo s svojega deviznega računa smeli dvigniti le do 1000 mark na dan.
Napetost ob osamosvojitvi je rasla in Slovenci smo, znani po preudarnosti, nekako vedeli, da vrag šalo jemlje. Vedeli s(m)o, da dinarji kmalu ne bodo več nič vredni, zato smo se zanesli na svoje našparane marke. Preprodaja na črnem trgu je rasla. Po gostilnah, bifejih, na trgih, v Ljubljani v Čopovi ulici je stala vrsta preprodajalcev. Marke se je splačalo kupiti skorajda ne glede na ceno, ki je vsak dan vratolomno rasla.
Ljudje so svoje devize, morda celo upravičeno, zavijali v polivinilaste vrečke, jih zapirali v konzerve in jih na vrtu globoko zakopavali.
Sicer smo verjeli v svoje banke, a spet ne povsem. Izkušnje z omejitvami, boni za bencin, pomanjkanjem kave so naredile svoje.
A ljudje so imeli delo in večina ni mogla čakati od zgodnjih jutranjih ur, da se odprejo banke. Najprej v Škofji Loki, nato pa tudi drugje po Sloveniji so svojo priložnost zaznali brezdomci, ki so za vas stali vrsti pred vrati banke.
Hitro se je razširila splošno dogovorjena tarifa, da je nekajurno čakanje pred vrati banke stalo 500 dinarjev. Celonočno čakanje, da ste bili zjutraj denimo tretji v vrsti, pa je znašalo 1000 dinarjev. Klošarji so običajno kar držali besedo. Denar so želeli vnaprej, bili pa so zelo hvaležni, če ste jim na večer podarili še kakšno flašo vina. Dobrovoljček je bil zelo priljubljena zvrst, pognal je kri po žilah, tudi če se je ponoči ohladilo.
Možje v modrem so najprej preverjali, kaj se dogaja, nato pa klošarje pustili pri miru, saj je to bila svojevrstna in zanesljiva straža pred bankami v mestnih in krajevnih središčih, s tem so tudi skrbeli za red.
Problem je bila Narodna banka Jugoslavije, ki je Ljubljanski banki zaprla dostop do deviz. Naša banka je imela na računu v Beogradu 1,2 milijarde ameriških oziroma slovenskih dolarjev.
Napetost ob osamosvojitvi je rasla in Slovenci smo, znani po preudarnosti, nekako vedeli, da vrag šalo jemlje. Vedeli s(m)o, da dinarji kmalu ne bodo več nič vredni, zato smo se zanesli na svoje našparane marke. Preprodaja na črnem trgu je rasla. Po gostilnah, bifejih, na trgih, v Ljubljani v Čopovi ulici je stala vrsta preprodajalcev. Marke se je splačalo kupiti skorajda ne glede na ceno, ki je vsak dan vratolomno rasla.
Ljudje so svoje devize, morda celo upravičeno, zavijali v polivinilaste vrečke, jih zapirali v konzerve in jih na vrtu globoko zakopavali.
Sicer smo verjeli v svoje banke, a spet ne povsem. Izkušnje z omejitvami, boni za bencin, pomanjkanjem kave so naredile svoje.
A ljudje so imeli delo in večina ni mogla čakati od zgodnjih jutranjih ur, da se odprejo banke. Najprej v Škofji Loki, nato pa tudi drugje po Sloveniji so svojo priložnost zaznali brezdomci, ki so za vas stali vrsti pred vrati banke.
Hitro se je razširila splošno dogovorjena tarifa, da je nekajurno čakanje pred vrati banke stalo 500 dinarjev. Celonočno čakanje, da ste bili zjutraj denimo tretji v vrsti, pa je znašalo 1000 dinarjev. Klošarji so običajno kar držali besedo. Denar so želeli vnaprej, bili pa so zelo hvaležni, če ste jim na večer podarili še kakšno flašo vina. Dobrovoljček je bil zelo priljubljena zvrst, pognal je kri po žilah, tudi če se je ponoči ohladilo.
Možje v modrem so najprej preverjali, kaj se dogaja, nato pa klošarje pustili pri miru, saj je to bila svojevrstna in zanesljiva straža pred bankami v mestnih in krajevnih središčih, s tem so tudi skrbeli za red.
Problem je bila Narodna banka Jugoslavije, ki je Ljubljanski banki zaprla dostop do deviz. Naša banka je imela na računu v Beogradu 1,2 milijarde ameriških oziroma slovenskih dolarjev.