TAKO SE JE PISALO
Knežji kamen na denarju
Ob osamosvojitvi so se nekateri zbali za Koroško.
Odpri galerijo
Knežji kamen
Oktobra 1991, po osamosvojitveni vojni in očitni podpori Avstrije za našo stvar, je bilo na avstrijskem Koroškem čutiti nekaj nervoze. Prah se je dvignil, ker je Slovenija ob osamosvojitvi natisnila svoje vrednostne bone, na katerih je bil med drugim knežji kamen, starodavni simbol slovenstva, na katerem so ustoličevali karantanske kneze.
Nekateri avstrijski politiki so povzdignili glas, češ da je to simbol izključno avstrijske Koroške, kar pa seveda ne bo držalo. Niso ga izklesali naši predniki Karantanci, ampak gre za spodnji del rimskega, jonskega stebra, pri čemer so bazo, ki sicer stoji na tleh, obrnili navzgor. Tako so dobili mizo oziroma častni prestol, na katerem so ustoličili novega vojvodo.
O ustoličevanju karantanskih knezov vemo malo, nekaj več pa o ustoličevanju v 13. stoletju, ki je bilo še vedno globoko obredno in plemensko, saj je kmet bodoči vojvoda s seboj pripeljal marogastega bika in kobilo v podobni barvi. Razsodniki in ljudstvo so bodočemu vojvodi in spremstvu zastavili nekaj vprašanj v slovenščini in ti so odgovarjali v slovenščini, čeprav Karantanije že ni bilo več. Bodoči vojvoda je moral dati bika, kobilo in nekaj denarja, nato pa sedel na kamen in iz klobuka izpil hladno vodo.
Karantanija kot plemenska vojvodina nastane sredi 7. stoletja in zaradi pritiska Frankov preneha obstajati v 9. stoletju. Vendar sta se knežji kamen, ki ga je z razvojem fevdalizma zamenjal vojvodski prestol, in izročilo ustoličevanja ohranila vse do leta 1414, ko je bil ustoličen zadnji koroški vojvoda Ernest Železni. Kot tudi velja, da so na celotnem območju Karantanije skoraj vse do 20. stoletja živeli pretežno Slovenci. Pojavile so se celo govorice, češ, Slovenci so natisnili knežji kamen na denar, zdaj bodo zahtevali nazaj avstrijsko Koroško. Sliši se nenavadno, a tako se je takrat govorilo in pisalo.
Nekateri avstrijski politiki so povzdignili glas, češ da je to simbol izključno avstrijske Koroške, kar pa seveda ne bo držalo. Niso ga izklesali naši predniki Karantanci, ampak gre za spodnji del rimskega, jonskega stebra, pri čemer so bazo, ki sicer stoji na tleh, obrnili navzgor. Tako so dobili mizo oziroma častni prestol, na katerem so ustoličili novega vojvodo.
O ustoličevanju karantanskih knezov vemo malo, nekaj več pa o ustoličevanju v 13. stoletju, ki je bilo še vedno globoko obredno in plemensko, saj je kmet bodoči vojvoda s seboj pripeljal marogastega bika in kobilo v podobni barvi. Razsodniki in ljudstvo so bodočemu vojvodi in spremstvu zastavili nekaj vprašanj v slovenščini in ti so odgovarjali v slovenščini, čeprav Karantanije že ni bilo več. Bodoči vojvoda je moral dati bika, kobilo in nekaj denarja, nato pa sedel na kamen in iz klobuka izpil hladno vodo.
Karantanija kot plemenska vojvodina nastane sredi 7. stoletja in zaradi pritiska Frankov preneha obstajati v 9. stoletju. Vendar sta se knežji kamen, ki ga je z razvojem fevdalizma zamenjal vojvodski prestol, in izročilo ustoličevanja ohranila vse do leta 1414, ko je bil ustoličen zadnji koroški vojvoda Ernest Železni. Kot tudi velja, da so na celotnem območju Karantanije skoraj vse do 20. stoletja živeli pretežno Slovenci. Pojavile so se celo govorice, češ, Slovenci so natisnili knežji kamen na denar, zdaj bodo zahtevali nazaj avstrijsko Koroško. Sliši se nenavadno, a tako se je takrat govorilo in pisalo.
