30 LET
Kristusova leta zelenih Čukov
Na slovenski glasbeni sceni so bili Čuki 1991., v letu, ko so se rodile Slovenske novice, še čisto zeleni.
Odpri galerijo
V 90. letih
FOTOgrafiji: ARHIV ČUKOV
Nihče, še sami nismo doumeli, da lahko štirje podeželski fantje, ki jim je glasba en sam hobi in zadovoljstvo, kar naenkrat zasedajo vrhove lestvic in se smejijo z naslovnic, pa nimajo še nobenega pravega hita, zelo na pol instrumente, slabo ozvočenje, igrajo po ohcetih in v najboljšem primeru na vaških veselicah. Imeli smo sicer nekaj pesmi, ki sva jih pred tremi leti v Črni gori z Markom Vozljem napisala v takratni JLA.
Bile so čisto drugačne od takratne slovenske glasbene scene, kot so recimo Prešernova Vso srečo ti želim, ki je bila tudi pesem leta na Valu 202, pa Poslednji rod, ki je zmagala na Slovenski popevki, pa Na licu bela solza ...« se spominja leta 1991 šef Čukov Jože Potrebuješ.
In prav tako kot so bile po svoje posebne in prav nič v trendu takratnega časa njihove pesmi, prav takšen je bil tudi njihov slog oblačenja. In obnašanja. Medtem ko so bili v modi v usnje oblečeni fantje dolgih las, so se Čuki oblačili v srajce in kravate in pisane suknjiče. »Verjetno smo bili hecni, ampak drugačni tudi nismo znali biti. No, in upali smo se biti posebni že takrat. Z Markom sva vse noči, ko nismo bili na nastopih, pisala pesmi in sanjarila o tem, kako bomo nekoč posneli pravi videospot. Tak, ki ne bo nič slabši od Duran Duran, Michaela Jacksona, Wham! In tistega leta je prišla Rdeča mašna. Vsi so mislili … super, to je zdaj to. Večjega hita verjetno ti fantje niso sposobni narediti. Pa še to je bila priredba. Kaseta je šla odlično v promet, toda mi smo še kar sanjali,« pravi Potrebuješ.
In nadaljuje: »In potem so prišli Krokodilčki. Napisal sem jih, ko smo v Kranju igrali na modni reviji in je ena manekenka imela poleg lepih dolgih nog še nekaj posebnega v očeh. Vsaj jaz sem tako videl. Nimam pojma, zakaj in od kod mi je takrat prišla asociacija, da ima krokodilčke v očeh. Modna pista, to je prava stvar, lepe punce, te so Božji dar … so peli vsi, še preden smo pesem sploh posneli. No, in ti Krokodilčki so dobili prvi pravi videospot. S pravim, živim krokodilčkom iz živalskega vrta, z nobel avtom jaguar, ki nam ga je takrat posodil ljubljanski zlatar Loboda, pravi sogovornik, ki se spomni, kako je Marko vozil trabanta, sam se je prevažal v jugu, Vinko stoenko, Marjan pa vartburga.
In nastal je kultni spot in eden največjih slovenskih hitov nasploh. »Vse se je dogajalo tako hitro. In mi smo imeli v glavi že nove pesmi in dogodivščine. Naslednja je bila čisto drugačna od Krokodilčkov. Ta vlak. Z režiserjem Vojkom Anzeljcem smo spet staknili glave in sanjali o novem spotu. Čez teden dni sem že stal pred vrati direktorja Slovenskih železnic. Ta verjetno sploh še ni slišal za Čuke, še manj za Jožeta Potrebuješa, še najmanj pa, kaj je to videospot, ki je bil takrat v Sloveniji še zelo redka reč. Kaj bi pa rad, mladenič. Si predstavljate, da potem ta mulec reče, mi bi si pa za dva dni sposodili vaš vlak. Muzejski, tak na premog, da bi se malo vozili po naši lepi Sloveniji in snemali en videospot?
Blazno smešno mu je bilo, ampak čez en teden smo se že vozili od Jesenic pa vse do doline Soče, pokurili osem ton premoga, zapravili še za en vozni park denarja in nastal je še en kultni spot in pesem, ki bo ostala,« za jubilejne strani Slovenskih novic še pove Jože Potrebuješ.
Bile so čisto drugačne od takratne slovenske glasbene scene, kot so recimo Prešernova Vso srečo ti želim, ki je bila tudi pesem leta na Valu 202, pa Poslednji rod, ki je zmagala na Slovenski popevki, pa Na licu bela solza ...« se spominja leta 1991 šef Čukov Jože Potrebuješ.
In prav tako kot so bile po svoje posebne in prav nič v trendu takratnega časa njihove pesmi, prav takšen je bil tudi njihov slog oblačenja. In obnašanja. Medtem ko so bili v modi v usnje oblečeni fantje dolgih las, so se Čuki oblačili v srajce in kravate in pisane suknjiče. »Verjetno smo bili hecni, ampak drugačni tudi nismo znali biti. No, in upali smo se biti posebni že takrat. Z Markom sva vse noči, ko nismo bili na nastopih, pisala pesmi in sanjarila o tem, kako bomo nekoč posneli pravi videospot. Tak, ki ne bo nič slabši od Duran Duran, Michaela Jacksona, Wham! In tistega leta je prišla Rdeča mašna. Vsi so mislili … super, to je zdaj to. Večjega hita verjetno ti fantje niso sposobni narediti. Pa še to je bila priredba. Kaseta je šla odlično v promet, toda mi smo še kar sanjali,« pravi Potrebuješ.
Začetne uspešnice
In nadaljuje: »In potem so prišli Krokodilčki. Napisal sem jih, ko smo v Kranju igrali na modni reviji in je ena manekenka imela poleg lepih dolgih nog še nekaj posebnega v očeh. Vsaj jaz sem tako videl. Nimam pojma, zakaj in od kod mi je takrat prišla asociacija, da ima krokodilčke v očeh. Modna pista, to je prava stvar, lepe punce, te so Božji dar … so peli vsi, še preden smo pesem sploh posneli. No, in ti Krokodilčki so dobili prvi pravi videospot. S pravim, živim krokodilčkom iz živalskega vrta, z nobel avtom jaguar, ki nam ga je takrat posodil ljubljanski zlatar Loboda, pravi sogovornik, ki se spomni, kako je Marko vozil trabanta, sam se je prevažal v jugu, Vinko stoenko, Marjan pa vartburga.
In nastal je kultni spot in eden največjih slovenskih hitov nasploh. »Vse se je dogajalo tako hitro. In mi smo imeli v glavi že nove pesmi in dogodivščine. Naslednja je bila čisto drugačna od Krokodilčkov. Ta vlak. Z režiserjem Vojkom Anzeljcem smo spet staknili glave in sanjali o novem spotu. Čez teden dni sem že stal pred vrati direktorja Slovenskih železnic. Ta verjetno sploh še ni slišal za Čuke, še manj za Jožeta Potrebuješa, še najmanj pa, kaj je to videospot, ki je bil takrat v Sloveniji še zelo redka reč. Kaj bi pa rad, mladenič. Si predstavljate, da potem ta mulec reče, mi bi si pa za dva dni sposodili vaš vlak. Muzejski, tak na premog, da bi se malo vozili po naši lepi Sloveniji in snemali en videospot?
Blazno smešno mu je bilo, ampak čez en teden smo se že vozili od Jesenic pa vse do doline Soče, pokurili osem ton premoga, zapravili še za en vozni park denarja in nastal je še en kultni spot in pesem, ki bo ostala,« za jubilejne strani Slovenskih novic še pove Jože Potrebuješ.
