Krško polje rešila Milka Planinc

Ste vedeli, da so hoteli novomeški vodilni zadružniki in takrat še zagreti komunisti, ki so globoko verjeli v vse, kar je bilo skupnega, Krško polje spremeniti v slovensko žitnico? Je že res, da na peščeni zemlji Krškega polja kmetje od nekdaj sejejo žito. Kot sem pred časom izvedel, tudi zato, ker takoj po žetvi pogosto nastopi sonce in poletna suša, kar bi denimo koruzo ali drugo poljščino, ki potrebuje več vode, ugonobilo.

Ideja je sicer na prvi pogled privlačna. Problem je bila zamišljena izvedba.

Ker je bil to čas intenzivnega sodelovanja med Jugoslavijo in Romunijo, skupna hidroelektrarna Džerdap na Donavi je uspešno obratovala, so želeli krškopoljsko žitnico urediti po zgledu neskončnih romunskih polj.

V prvi fazi bi se razprostirala na območju Šentjernej–Škocjan–Raka–Kostanjevica na Krki, hvalevredno veliko območje, kjer bi, takole na palec, posejali kakšnih 5000 hektarjev.


V tako veliko žitnico seveda ne spadajo naselja, zato naj bi kar več vasi izbrisali z obličja zemlje. Med drugim Čučjo Mlako, Roje, Groblje, Zameško, Mali in Veliki Ban, Staro vas in celo Kalce Naklo, po kateri se danes imenuje pred nekaj leti odprti sodobni namakalni sistem, ki napaja 200 hektarjev polj.

Hkrati bi seveda požagali in zravnali v polje ves Krakovski gozd s tistimi čudovitimi hrasti. Seveda bi morali urediti namakanje, za to bi uporabili potoke Mlako, Račno, Sajevec, Senušo ... Namesto njih bi nastali namakalni kanali. Skratka, uničili bi vse, kar dela danes Krško polje z vasmi in gozdovi, močvirnimi travniki tako čudovito. In ljudje? O tem se ni nihče spraševal. Bi jih pač preselili v bloke.



In kdo je blokiral načrt? Ne domačini, zanj so sicer vedeli le redki, ampak Hrvati. Skočili so v zrak, saj so njihovi strokovnjaki predvidevali, da bi lahko regulirana Krka ob nalivih tako narasla, da bi nevarno dvignila gladino Save, kar bi ogrozilo nasipe v Zagrebu. Od tam je v Ljubljano poklicala sama Milka Planinc, takrat na čelu Centralnega komiteja Zveze komunistov Hrvaške, rekoč: »Počakajmo, dokler Hrvaška ne bo imela kakšnega bolj razumnega vodstva.«