30 LET
Letališče MBX brez denarnih botrov
Kar 170 dni med decembrom 1990 in majem 1991 na mariborskem letališču ni pristalo nobeno potniško letalo.
Odpri galerijo
Ima dve stezi. FOTO: GOV.SI
Letališče Edvarda Rusjana Maribor (IATA: MBX, ICAO: LJMB) je drugo največje mednarodno letališče v Sloveniji in edino poleg ljubljanskega primerno za mednarodni komercialni letalski promet, opremljeno z ILS. Na tej lokaciji je od leta 1953, imenovano Skoke za športne potrebe, leta 1976 pa je bilo dograjeno za mednarodni promet. Ima dve vzporedni stezi: eno asfaltno, dolgo 2500 metrov, in drugo travnato, dolgo 1200 metrov. Stoji v občini Hoče-Slivnica, 10 kilometrov južno od Maribora. Leta 2008 so ga poimenovali po Edvardu Rusjanu, pionirju slovenskega letenja. Tam deluje tudi najstarejši slovenski letalski klub: Letalski center Maribor, ustanovljen 1927.
Pravzaprav se to bere kot reklamni prospekt. Pa ni. Vrnimo se v leto 1991, ko je bil v prilogi Plus (redna priloga Dela, iz katere so se razvile Slovenske novice) objavljen prispevek z naslovom Propadle politične linije. Avtor Mirko Kunšič je iskal odgovor na vprašanje, ali bo mariborsko letališče res evropski šolski center. Obljub in napovedi je bilo veliko, podatek, da na letališču ob njegovi petnajstletnici leta 1991 že pol leta – od konca leta 1990 – ni pristalo nobeno potniško letalo, pa tudi ni bil zanemarljiv.
Ja, tistega leta 1991 je minevalo 15 let od takrat, ko je mariborska oblast sijala od sreče pa tudi od prestiža na novi pristajalno-vzletni stezi ob Orehovi vasi. »Mimo tamkajšnjih dveh, treh kmetij so se vozili vrsto let na letališče radovedneži in potniki. Toda te dni mineva že 170 dni, kar se je zadnjič zakadilo za letalom in potniki na liniji Maribor–Beograd,« je zapisal avtor in dodal, da se letališče zdi zapuščeno, restavracijo zapirajo že od 14. uri, snažilka pa je četrt ure pozneje z veliko metlo že zunaj stavbe.
Optimizma ni zmanjkalo, ideja o evropskem šolskem centru na mariborskem letališču pa je postajala vse bolj mogoča.
Lastniki so se menjavali kot po tekočem traku, kakšnega pomembnega dogodka pa si nihče, ki je bil vpet v zgodovino tega letališča, ni pretirano zapomnil (razen kakega pretihotapljenega zabojnika), Edvard Rusjan, pionir slovenskega letenja, pa se bržkone tudi sprašuje, kje so zdaj in kje so bili vsi hudo glasni denarni botri. No, od omenjenega šolskega centra so tudi ostale le besede.
Pravzaprav se to bere kot reklamni prospekt. Pa ni. Vrnimo se v leto 1991, ko je bil v prilogi Plus (redna priloga Dela, iz katere so se razvile Slovenske novice) objavljen prispevek z naslovom Propadle politične linije. Avtor Mirko Kunšič je iskal odgovor na vprašanje, ali bo mariborsko letališče res evropski šolski center. Obljub in napovedi je bilo veliko, podatek, da na letališču ob njegovi petnajstletnici leta 1991 že pol leta – od konca leta 1990 – ni pristalo nobeno potniško letalo, pa tudi ni bil zanemarljiv.
Ja, tistega leta 1991 je minevalo 15 let od takrat, ko je mariborska oblast sijala od sreče pa tudi od prestiža na novi pristajalno-vzletni stezi ob Orehovi vasi. »Mimo tamkajšnjih dveh, treh kmetij so se vozili vrsto let na letališče radovedneži in potniki. Toda te dni mineva že 170 dni, kar se je zadnjič zakadilo za letalom in potniki na liniji Maribor–Beograd,« je zapisal avtor in dodal, da se letališče zdi zapuščeno, restavracijo zapirajo že od 14. uri, snažilka pa je četrt ure pozneje z veliko metlo že zunaj stavbe.
Optimizma ni zmanjkalo, ideja o evropskem šolskem centru na mariborskem letališču pa je postajala vse bolj mogoča.
Lastniki so se menjavali kot po tekočem traku, kakšnega pomembnega dogodka pa si nihče, ki je bil vpet v zgodovino tega letališča, ni pretirano zapomnil (razen kakega pretihotapljenega zabojnika), Edvard Rusjan, pionir slovenskega letenja, pa se bržkone tudi sprašuje, kje so zdaj in kje so bili vsi hudo glasni denarni botri. No, od omenjenega šolskega centra so tudi ostale le besede.
