30 LET
Ljubljanski Napoleon napel Josipo Lisac
Lastnik verige restavracij vabil hrvaško pevko, naj popestri silvestrsko noč; pa sta šla na sodišče – zaradi honorarja, seveda
Odpri galerijo
Hrvaška pevka Josipa Lisac je že v prejšnjem tisočletju prepevala po Sloveniji. FOTO: P. R.
Silvestrovo leta 1991 je bilo nenavadno. Vsi so želeli uživati v prvem »samostojnem« silvestrskem večeru.
Prispevek v Slovenskih novicah v začetku leta 1992 se je začel tako:
»Naša nekdanja Jugoslavija je bila na gosto posejana z vsakršnimi festivali: cvetja, gob, ljudskih noš, filmov, gledališča, domačih, umetnih, zabavnih in še večkrat neznosnih viž. Med pevkami, ki so čivkale kakšno poletje, so bile tudi dame, ki so preživele vse festivale, vse mode in Jugoslavijo. Ena sama pa je bila, ob kateri je gledalcem zastajal dih: s prismuknjenimi, futurističnimi vesoljskimi frizurami, kostumi, ki jih ni bilo mogoče obesiti ne na modo ne na nacionalni ali regionalni izvor, in glasom, ki je prebodel vretenca, kot leden curek – Josipa Lisac.
Nekateri so jo oboževali nekateri so se zgražali.
... Medtem se je tostran Kolpe iz skromnosti prebijal kvišku mlad, ambiciozen, učljiv, bister, nadarjen gostinec. V belem svetu se je naučil vsega, kar se mu je zdelo potrebno. Z uglajenostjo in vztrajnostjo je dosegel več, kot si nekateri upajo zaželeti v sanjah. Tudi on ni maral povprečnosti. Odprl je restavracijo, ki je bila tako dobra, da je bila kar naprej – prazna. Nekaj časa. Potem se je začelo obračati. Napoleon je postal pojem za prijetno, domače, pa vendar strašansko šik zatočišče za prave gurmane, za ljudi, ki jim godi, če jim natakar v belih rokavicah in smokingu na mizo postavi medeninast svečnik, po okusnem obedu ponudi katerega od slovečih konjakov in cigaro. Restavracija Napoleon je gostila celo slovenske državne šefe – resda prejšnjega sistema, a mnogi od slavnih gostov so samo zamenjali položaje. Napoleon je postal podjetje – z restavracijo v Piranu, Lukovici, lokalčkom v Avstriji, velikanskimi načrti, in tudi ljubljansko slovečo gostilno Vitez.
Restavracija Vitez je pripravila slavje ob prihodu leta 1992. Jože Hribar, lastnik nemara druge največje verige gostinskih lokalov, je vabil primadono Josipo Lisac. Dolgo ni privolila, potem pa je končno obljubil, da bo pela na novoletni zabavi. Sklenila sta posel, podpisala pogodbo, malce pomanjkljivo nemara, ker sta pozabila natančno določiti datum plačila, in Josipa je le pripeljala goste v novo leto 1992.
Konec junija 1992 pa je bila na ljubljanskem temeljnem sodišču sklicana prva obravnava. Josipa pa je ostala brez honorarja. Vmes je bilo nekaj oproščanj in opravičevanj ...« je zapisala Danica Petrovič v Slovenskih novicah julija 1992. Šele mnogo mnogo pozneje so menda računi postali – čisti. Menda! Pripravil:
Prispevek v Slovenskih novicah v začetku leta 1992 se je začel tako:
»Naša nekdanja Jugoslavija je bila na gosto posejana z vsakršnimi festivali: cvetja, gob, ljudskih noš, filmov, gledališča, domačih, umetnih, zabavnih in še večkrat neznosnih viž. Med pevkami, ki so čivkale kakšno poletje, so bile tudi dame, ki so preživele vse festivale, vse mode in Jugoslavijo. Ena sama pa je bila, ob kateri je gledalcem zastajal dih: s prismuknjenimi, futurističnimi vesoljskimi frizurami, kostumi, ki jih ni bilo mogoče obesiti ne na modo ne na nacionalni ali regionalni izvor, in glasom, ki je prebodel vretenca, kot leden curek – Josipa Lisac.
Nekateri so jo oboževali nekateri so se zgražali.
... Medtem se je tostran Kolpe iz skromnosti prebijal kvišku mlad, ambiciozen, učljiv, bister, nadarjen gostinec. V belem svetu se je naučil vsega, kar se mu je zdelo potrebno. Z uglajenostjo in vztrajnostjo je dosegel več, kot si nekateri upajo zaželeti v sanjah. Tudi on ni maral povprečnosti. Odprl je restavracijo, ki je bila tako dobra, da je bila kar naprej – prazna. Nekaj časa. Potem se je začelo obračati. Napoleon je postal pojem za prijetno, domače, pa vendar strašansko šik zatočišče za prave gurmane, za ljudi, ki jim godi, če jim natakar v belih rokavicah in smokingu na mizo postavi medeninast svečnik, po okusnem obedu ponudi katerega od slovečih konjakov in cigaro. Restavracija Napoleon je gostila celo slovenske državne šefe – resda prejšnjega sistema, a mnogi od slavnih gostov so samo zamenjali položaje. Napoleon je postal podjetje – z restavracijo v Piranu, Lukovici, lokalčkom v Avstriji, velikanskimi načrti, in tudi ljubljansko slovečo gostilno Vitez.
Restavracija Vitez je pripravila slavje ob prihodu leta 1992. Jože Hribar, lastnik nemara druge največje verige gostinskih lokalov, je vabil primadono Josipo Lisac. Dolgo ni privolila, potem pa je končno obljubil, da bo pela na novoletni zabavi. Sklenila sta posel, podpisala pogodbo, malce pomanjkljivo nemara, ker sta pozabila natančno določiti datum plačila, in Josipa je le pripeljala goste v novo leto 1992.
Konec junija 1992 pa je bila na ljubljanskem temeljnem sodišču sklicana prva obravnava. Josipa pa je ostala brez honorarja. Vmes je bilo nekaj oproščanj in opravičevanj ...« je zapisala Danica Petrovič v Slovenskih novicah julija 1992. Šele mnogo mnogo pozneje so menda računi postali – čisti. Menda! Pripravil:
