Mariborčani zbežali v Ljubljano

Z osamosvojitvijo, s prehodom v tržno gospodarstvo in z izgubo nekdanjih jugoslovanskih trgov so se pojavili številni stečaji, ki so sprva prizadeli velike sisteme, pozneje pa tudi manjša podjetja. Po mnenju gospodarstvenikov je bilo na območju Slovenije najbolj prizadeto gospodarstvo v Mariboru in regiji, zlasti še zaradi zlomov velikih industrijskih, gradbenih in trgovskih velikanov. Od leta 1989, ko je bil zabeležen stečaj prvega večjega podjetja (Lilet), je postopoma naraščalo število stečajev mariborskih podjetij. V letih 1990 in 1991 je bilo skupaj uvedenih 6, leta 1992 se je postopek začel v 9, leta 1993 v 15 podjetjih in leta 1994 v 19. Najbolj so Maribor na gospodarskem in socialnem področju zaznamovali stečaji leta 1995 (23, med drugim v podjetjih Metalna Mio, Metalna TPI, TVT Termex, Merinka Melinda in GZP Mariborski tisk) in leta 1996 (33 novih, tudi v podjetjih SGP Stavbar Megrad, EM Hidromontaža, Tovarna avtomobilov Maribor – TAM, Tekstilna tovarna Maribor, Jeklotehna in PIK Exclusive), ko je delo izgubilo največ delavcev. Delež dolgotrajno brezposelnih je bil približno 10 odstotkov nad slovenskim povprečjem.

Težava je bila tudi v slabo vodeni politiki, saj so imele dotacije za ohranjanje delovnih mest ravno nasprotni učinek od pričakovanega.

Problematika brezposelnih se je med drugim kazala v stavkah delavcev, žal pa sistematičnega zbiranja podatkov o stavkah in delovnih sporih ni bilo. To se je začelo šele po vstopu v EU. Standard v občini je bil pod slovenskim povprečjem, kar se je na primer kazalo tudi v višini plač. Najnižje so bile v gospodarskem sektorju.

Povprečna neto plača v podjetjih in drugih organizacijah je bila oktobra 1994 natančno 62.892 SIT (Slovenija: 65.284), v gospodarstvu 56.151 SIT (60.207) in v negospodarstvu 81.747 (81.373). Po letu 1991 se je mnogo ljudi zaradi slabega stanja v občini odselilo – nezanemarljiv del tudi v osrednjo slovensko regijo (Ljubljana z okolico).