Morilec se še vedno sprehaja v Bosni
Umora 22-letnega Dejana Milića v kamnolomu leta 1997 policisti kar niso hoteli raziskati; na sled jih je pripeljal žrtvin oče, a so policisti morilca izpustili in zaključili primer.
Odpri galerijo
Umorjeni Dejan Milić FOTO: Arhiv Slovenske Novice
Bila je sobota, 8. november 1997, ko sta prijatelja zvabila 22-letnega Dejana Milića v kamnolom na Vrhniki in ga umorila. Kot je zapisal novinar Slovenskih novic Vojko Zakrajšek, je zahrbtno spletko načrtoval žrtvin prijatelj, 23-letni Almir Huskić.
Okoliščine zločina, ob katerem so se zgrozili tudi vsega vajeni preiskovalci, nikoli niso bile povsem pojasnjene. Policija namreč kljub dokazom na dosegu roke, bi rekli, ni opravila svojega dela. Sinov umor je raziskal šele njegov oče Stane, ki je kar sam obiskal Huskića, ki je bil zadnji z Dejanom. Stane je že po kratkem pogovoru posumil, da ve več, kot je povedal.
Zakrajšek je zapisal, da je Huskić pod pretvezo zvabil Dejana na Vrhniko. Ko sta prispela tja, je v Dejanovo vozilo prisedel mladoletni Huskićev znanec G. M., ki je vedel za morilski naklep.
Pozneje se je zagovarjal, da se je Huskića bal, zato Dejana ni opozoril na pretečo nevarnost. V opuščenem kamnolomu Staje pri Vrhniki je Huskić od zadaj z nožem napadel Dejana in mu zadal najmanj 42 vbodov. Nato sta Huskić in G. M. truplo z avtom odpeljala na Vrhniko in ga parkirala pred domom starejših občanov. Pri znancu M. Z. sta se umila in pri njem shranila avtomobilske ključe ter se s taksijem odpeljala v Ljubljano.
Naslednji dan sta se vrnila na Vrhniko in avto s truplom odpeljala na skrito gozdno pot proti Logatcu. Nazaj ju je peljala skrivnostna ženska, za katero se še danes ne ve, kdo je bila.
Ker policija ni reagirala na prijavo izginotja, je oče sam obiskal Huskića, saj naj bi mu sin omenil, da je namenjen prav k njemu. Ta mu je natvezil zgodbo o neznancu, ki naj bi povabil Dejana na srečanje v Grosuplje. Poskušal je zabrisati sled in preusmeriti iskanje v napačno smer. A se je zagovoril in omenil dve imeni, G. M. in M. Z. z Vrhnike, ki sta bili glavna sled.
Stane je moral dobesedno prisiliti kriminaliste, da so privedli Huskića na zaslišanje. Ta naj bi umor že skoraj priznal, ko naj bi kriminalista zaslišanje brez razloga zaključila. G. M., ki je bil priča umora, jim je pokazal truplo, a dan prepozno. Huskić je pobegnil v Bosno in Hercegovino in devet let živel pod drugim imenom, nato pa pridobil državljanstvo, zdaj tam živi na znanem naslovu. Čeprav je za njim, kot piše Zakrajšek, še vedno razpisana tiralica.
Okoliščine zločina, ob katerem so se zgrozili tudi vsega vajeni preiskovalci, nikoli niso bile povsem pojasnjene. Policija namreč kljub dokazom na dosegu roke, bi rekli, ni opravila svojega dela. Sinov umor je raziskal šele njegov oče Stane, ki je kar sam obiskal Huskića, ki je bil zadnji z Dejanom. Stane je že po kratkem pogovoru posumil, da ve več, kot je povedal.
Zakrajšek je zapisal, da je Huskić pod pretvezo zvabil Dejana na Vrhniko. Ko sta prispela tja, je v Dejanovo vozilo prisedel mladoletni Huskićev znanec G. M., ki je vedel za morilski naklep.
Pozneje se je zagovarjal, da se je Huskića bal, zato Dejana ni opozoril na pretečo nevarnost. V opuščenem kamnolomu Staje pri Vrhniki je Huskić od zadaj z nožem napadel Dejana in mu zadal najmanj 42 vbodov. Nato sta Huskić in G. M. truplo z avtom odpeljala na Vrhniko in ga parkirala pred domom starejših občanov. Pri znancu M. Z. sta se umila in pri njem shranila avtomobilske ključe ter se s taksijem odpeljala v Ljubljano.
Naslednji dan sta se vrnila na Vrhniko in avto s truplom odpeljala na skrito gozdno pot proti Logatcu. Nazaj ju je peljala skrivnostna ženska, za katero se še danes ne ve, kdo je bila.
Ker policija ni reagirala na prijavo izginotja, je oče sam obiskal Huskića, saj naj bi mu sin omenil, da je namenjen prav k njemu. Ta mu je natvezil zgodbo o neznancu, ki naj bi povabil Dejana na srečanje v Grosuplje. Poskušal je zabrisati sled in preusmeriti iskanje v napačno smer. A se je zagovoril in omenil dve imeni, G. M. in M. Z. z Vrhnike, ki sta bili glavna sled.
Stane je moral dobesedno prisiliti kriminaliste, da so privedli Huskića na zaslišanje. Ta naj bi umor že skoraj priznal, ko naj bi kriminalista zaslišanje brez razloga zaključila. G. M., ki je bil priča umora, jim je pokazal truplo, a dan prepozno. Huskić je pobegnil v Bosno in Hercegovino in devet let živel pod drugim imenom, nato pa pridobil državljanstvo, zdaj tam živi na znanem naslovu. Čeprav je za njim, kot piše Zakrajšek, še vedno razpisana tiralica.
