30 LET
Na Vranskem so delali zastonj!
Precej jeze je bilo na Vranskem, pravzaprav v Kovinski industriji Vransko.
Odpri galerijo
vransko
Precej jeze je bilo na Vranskem, pravzaprav v Kovinski industriji Vransko. O tej firmi se je v zadnjem času kar precej govorilo o grehih iz preteklosti, vendar zapišimo raje, kar so zapisale Slovenske novice avgusta 1991.
»V Kovinski industriji Vransko so lani, torej leta 1990, naredili sežigalno napravo za posebne odpadke in jo montirali v Kemijski industriji Radonja v hrvaškem Sisku. pri tem jim je pomagal ljubljanski Smelt.
Na temelju zelo dobrih rezultatov so se letos lotili nove, izpopolnjene naprave. Prepričani so bili, da morajo spričo slovenskih potreb nadaljevati razvoj, ki so mu namenili pet let, da so sposobni (ob upoštevanju izkušenj evropskih izdelovalcev) narediti napravo, ki bo enakovredna tujim in povrhu cenejša (njena predračunska vrednost je 500 tisoč DEM).
Tako so v sežigalno napravo vložili skoraj 3 milijone dinarjev, računali pa so tudi na razvojni dinar, a se ušteli. Delo je zastalo nekako na polovici. V republiki, kaže, kljub mnogim pogovorom, razumevanja ni, bolj se menda nagibajo k temu, da bi kakšne take naprave uvozili. Z zanimanjem, ki so ga pokazali v žalski občini, pa si tudi nimajo kaj pomagati, saj ni denarja,« je še zabeležil dopisnik Slovenskih novic s tistega konca.
»V Kovinski industriji Vransko so lani, torej leta 1990, naredili sežigalno napravo za posebne odpadke in jo montirali v Kemijski industriji Radonja v hrvaškem Sisku. pri tem jim je pomagal ljubljanski Smelt.
Na temelju zelo dobrih rezultatov so se letos lotili nove, izpopolnjene naprave. Prepričani so bili, da morajo spričo slovenskih potreb nadaljevati razvoj, ki so mu namenili pet let, da so sposobni (ob upoštevanju izkušenj evropskih izdelovalcev) narediti napravo, ki bo enakovredna tujim in povrhu cenejša (njena predračunska vrednost je 500 tisoč DEM).
Tako so v sežigalno napravo vložili skoraj 3 milijone dinarjev, računali pa so tudi na razvojni dinar, a se ušteli. Delo je zastalo nekako na polovici. V republiki, kaže, kljub mnogim pogovorom, razumevanja ni, bolj se menda nagibajo k temu, da bi kakšne take naprave uvozili. Z zanimanjem, ki so ga pokazali v žalski občini, pa si tudi nimajo kaj pomagati, saj ni denarja,« je še zabeležil dopisnik Slovenskih novic s tistega konca.
