30 LET
Najprej bere ona, nato sosed Savo
Danes 88-letna Štefka Pelicon je redna bralka Slovenskih novic, za dolgo življenje priporoča: Delati, migati in biti čim več ob morju.
Odpri galerijo
Štefka Pelicon. FOTO: Moni Černe
Našo zvesto naročnico Štefko Pelicon iz Kopra smo obiskali dopoldne, potem ko je zadnjo številko Slovenskih novic že prebrala.
»Ob sedmi uri mi pripeljejo časopis. Nemudoma sedem in preberem čisto vse. Vedno začnem od zadaj in do približno devetih,« v smehu pove. »Zelo dobre stvari pišete, zelo,« nas pohvali Štefka, nam pa iskreno mnenje, še posebej pohvalno, veliko pomeni.
Kaj ji je najbolj všeč, ne more opredeliti, ker jo, nam zaupa, zanima vse. Všeč ji je, ker lahko prebere zgodbe iz vse Slovenije, čeprav živi v obalno-kraški regiji, ji je pomembno, da ve, kaj se dogaja drugod, ne samo na Primorskem. Prav se ji zdi tudi, da Novice poročajo o nasilju, čeprav ga je veliko in vedno več.
»Če se to dogaja, je prav, da smo obveščeni.« Morda bi lahko pisali malce več o politiki, ki je nekoč sicer ni zanimala, zdaj pa jo redno spremlja. Najprej je Slovenske novice kupoval mož, ker so mu bile zelo všeč in jih je redno in rad prebiral, jih je naročil. Ko je umrl, sem se naročila jaz,« pripoveduje sogovornica, ki je vdova že 25 let. Ko časopis prebere, ga zatakne med kovinsko ograjo pred hišo, kjer počaka naslednjega bralca, njenega soseda Sava. Takšno navado imata že desetletja: »Pride po Novice, ko prebere vse, mi časnik vrne. Tudi on je zadovoljen, zelo vas pohvali,« pripoveduje o njuni tako rekoč vsakodnevni rutini. Drugi časopisi, še na enega je naročena, niso niti senca Slovenskih novic, je prepričana.
»Rada grem tudi k sinu na njivo, ki jo ima na bližnjem hribu, ima 200 oljk. Pa sama kosim travo pred hišo, skrbim za dom in zase. Delam vse, ko sin recimo pripravi drva, jih pomagam zlagati, nič mi ni težko,« pravi upokojena trgovka, ki je bila zaposlena v koprski Soči.
Leta 1959 je prišla iz rodnega Maribora in ostala na Obali. Verjetno ji nihče ne bi pripisal 88 let, kvečjemu dvajset manj, polna življenja je in čila kot mladenka. Celo njena zdravnica se čudi temu, da se ne stara. Pove nam, da še vedno vozi avto. Kakšen je njen recept, nas je zanimalo.
»Delati je treba, migati in biti čim več ob morju. Z možem sva imela devet let prikolico v Savudriji, pet mesecev na leto sva preživela v kampu. Pa zaradi nikogar in ničesar se ni vredno vznemirjati,« svetuje. Njenih 88 let je minilo tako hitro, da se čudi, kam in kdaj so so zbežala: »Leta minejo, niti ne veste, kdaj, a to opazimo šele, ko smo starejši,« nam pove ob slovesu.
»Ob sedmi uri mi pripeljejo časopis. Nemudoma sedem in preberem čisto vse. Vedno začnem od zadaj in do približno devetih,« v smehu pove. »Zelo dobre stvari pišete, zelo,« nas pohvali Štefka, nam pa iskreno mnenje, še posebej pohvalno, veliko pomeni.
Kaj ji je najbolj všeč, ne more opredeliti, ker jo, nam zaupa, zanima vse. Všeč ji je, ker lahko prebere zgodbe iz vse Slovenije, čeprav živi v obalno-kraški regiji, ji je pomembno, da ve, kaj se dogaja drugod, ne samo na Primorskem. Prav se ji zdi tudi, da Novice poročajo o nasilju, čeprav ga je veliko in vedno več.
»Če se to dogaja, je prav, da smo obveščeni.« Morda bi lahko pisali malce več o politiki, ki je nekoč sicer ni zanimala, zdaj pa jo redno spremlja. Najprej je Slovenske novice kupoval mož, ker so mu bile zelo všeč in jih je redno in rad prebiral, jih je naročil. Ko je umrl, sem se naročila jaz,« pripoveduje sogovornica, ki je vdova že 25 let. Ko časopis prebere, ga zatakne med kovinsko ograjo pred hišo, kjer počaka naslednjega bralca, njenega soseda Sava. Takšno navado imata že desetletja: »Pride po Novice, ko prebere vse, mi časnik vrne. Tudi on je zadovoljen, zelo vas pohvali,« pripoveduje o njuni tako rekoč vsakodnevni rutini. Drugi časopisi, še na enega je naročena, niso niti senca Slovenskih novic, je prepričana.
»Rada grem tudi k sinu na njivo, ki jo ima na bližnjem hribu, ima 200 oljk. Pa sama kosim travo pred hišo, skrbim za dom in zase. Delam vse, ko sin recimo pripravi drva, jih pomagam zlagati, nič mi ni težko,« pravi upokojena trgovka, ki je bila zaposlena v koprski Soči.
Leta 1959 je prišla iz rodnega Maribora in ostala na Obali. Verjetno ji nihče ne bi pripisal 88 let, kvečjemu dvajset manj, polna življenja je in čila kot mladenka. Celo njena zdravnica se čudi temu, da se ne stara. Pove nam, da še vedno vozi avto. Kakšen je njen recept, nas je zanimalo.
»Delati je treba, migati in biti čim več ob morju. Z možem sva imela devet let prikolico v Savudriji, pet mesecev na leto sva preživela v kampu. Pa zaradi nikogar in ničesar se ni vredno vznemirjati,« svetuje. Njenih 88 let je minilo tako hitro, da se čudi, kam in kdaj so so zbežala: »Leta minejo, niti ne veste, kdaj, a to opazimo šele, ko smo starejši,« nam pove ob slovesu.
