30 LET
Namesto ob Vrbsko jezero v Ljubljano
Leta 1991, po 46 letih prepovedi, je Ljubljana dobila spodobno igralnico.
Odpri galerijo
Ingo Paš je kot minister prvi poskusil priti do nekaj sreče. FOTO: IGOR MODIC
Nočni klubi in igralnice so od nekdaj veljali za vir zla. Tako so vsaj mislili bogaboječi meščani. In to že od srednjega veka, ko so ljubljanski mestni veljaki leta 1541 naročili mestnemu sodniku, naj pazi na družbo pri neki Platernici, češ da kartajo za denar.
Kakor koli, po drugi svetovni vojni so bili igralni avtomati v naši podalpski državi in širše prepovedani. Šele v šestdesetih letih je bilo igralnice dovoljeno odpreti v turističnih krajih, pa še to le tistim, ki so imeli več kot 200.000 tujih prenočitev na leto.
Tako sta bili igralnici lahko le v Portorožu in na Bledu. Kljub temu so leta 1969 odprli kazino v Ljubljani, v hotelu Slon, a je bil odprt le dobro leto, nato so ga preselili v hotel Lev.
Pa je prišlo leto 1991, ko je Ljubljana le dobila novo igralnico. »Končno: hazard tudi za Slovence!«, so Slovenske novice naslovile prispevek o tem velikem dogodku za igralce na srečo. Prvi je k avtomatu stopil Ingo Paš, minister za gostinstvo in turizem. Jasno, dobil ni nič!
In tako je torej Ljubljana dobila spodobno igralnico. Tam, kjer so brezoblično gmoto Kompasovega hotela polepšali z imenom Austrotel, nekaj korakov proč, je bil v prostorih nekdanjega (bolj ali manj zanikrnega) hotela torej rojen Casino Ljubljana. In tako so tisti, ki so dotlej svoje odvečne novce (in lepe dame) vozili ob Vrbsko jezero, to zdaj lahko počeli doma. Odprtje je bilo svečano, pročelje igralnice se je svetilo v odsevu, ki ga navadnim zemljanom ponujajo metalizirana stekla, do vhoda je vodila preproga, obkrožena z nečim vegetarijanskim, verjetno so to bile – palme. Navzoče sta pozdravljala Jakob Dolenc iz Kompas Magistrata in Igor Polajnar iz Casinoja Portorož. Seveda, tudi minister za gostinstvo in turizem Ingo Paš je bil tam. Ko ni zadel nič, je izdavil: »Ni nič, je več sreče v ljubezni!«
Je pa igralce na srečo čakalo nekaj deset igralnih avtomatov, nekaj rulet, kolo sreče, pa še kaj. Kdor bi želel igralnico oropati, pa so za njimi oprezali elektronika, varnostniki in lastniki igralnice; to pa so bili v 55 odstotkih Kompas Magistrat, 33 odstotkov je bilo v lasti Casinoja Portorož, 12-odstotni delež pa je imel Kompas Hertz. Vse drugo je zgodovina.
Kakor koli, po drugi svetovni vojni so bili igralni avtomati v naši podalpski državi in širše prepovedani. Šele v šestdesetih letih je bilo igralnice dovoljeno odpreti v turističnih krajih, pa še to le tistim, ki so imeli več kot 200.000 tujih prenočitev na leto.
Tako sta bili igralnici lahko le v Portorožu in na Bledu. Kljub temu so leta 1969 odprli kazino v Ljubljani, v hotelu Slon, a je bil odprt le dobro leto, nato so ga preselili v hotel Lev.
Pa je prišlo leto 1991, ko je Ljubljana le dobila novo igralnico. »Končno: hazard tudi za Slovence!«, so Slovenske novice naslovile prispevek o tem velikem dogodku za igralce na srečo. Prvi je k avtomatu stopil Ingo Paš, minister za gostinstvo in turizem. Jasno, dobil ni nič!
In tako je torej Ljubljana dobila spodobno igralnico. Tam, kjer so brezoblično gmoto Kompasovega hotela polepšali z imenom Austrotel, nekaj korakov proč, je bil v prostorih nekdanjega (bolj ali manj zanikrnega) hotela torej rojen Casino Ljubljana. In tako so tisti, ki so dotlej svoje odvečne novce (in lepe dame) vozili ob Vrbsko jezero, to zdaj lahko počeli doma. Odprtje je bilo svečano, pročelje igralnice se je svetilo v odsevu, ki ga navadnim zemljanom ponujajo metalizirana stekla, do vhoda je vodila preproga, obkrožena z nečim vegetarijanskim, verjetno so to bile – palme. Navzoče sta pozdravljala Jakob Dolenc iz Kompas Magistrata in Igor Polajnar iz Casinoja Portorož. Seveda, tudi minister za gostinstvo in turizem Ingo Paš je bil tam. Ko ni zadel nič, je izdavil: »Ni nič, je več sreče v ljubezni!«
Je pa igralce na srečo čakalo nekaj deset igralnih avtomatov, nekaj rulet, kolo sreče, pa še kaj. Kdor bi želel igralnico oropati, pa so za njimi oprezali elektronika, varnostniki in lastniki igralnice; to pa so bili v 55 odstotkih Kompas Magistrat, 33 odstotkov je bilo v lasti Casinoja Portorož, 12-odstotni delež pa je imel Kompas Hertz. Vse drugo je zgodovina.
