Naročnik, ki slika z usti

Vojko Gašperut je šel takoj po kosilu v svoj atelje. V njem v domačem Cereju, to je nad Koprom, ustvarja svoje slikarske mojstrovine. Rojen leta 1949 v vasi Sedlo pri Breginju se je že leta 1960 preselil v Koper. Komaj sedemnajst let je imel, ko si je pri nedolžnem skoku v vodo poškodoval hrbtenico ter ostal za vselej na invalidskem vozičku. »Letos bom tako obeležil že 54 let, odkar sem v penziji,« se je na naše presenečenje nasmehnil in nadaljeval v podobnem tonu. »Za polno delovno dobo, pa čeprav nisem imel niti dneva službe, dobivam odtlej najmanjšo možno penzijo!« se je še enkrat zakrohotal.

Hotel se je izučiti za natakarja in že mislil svojo srečo poskusiti na kateri izmed večjih bark, pa mu je usoda prekrižala najstniške načrte. Iz življenjske godlje ga je gotovo rešil čopič. Ki pa ga Gašperut ne vihti tako, kot bi marsikdo pričakoval. Ker je ostal hrom, že pol stoletja namreč slika z usti. »Že leta 1970 sem začel nadvse resno slikati in tudi razstavljati,« se je spominjal.

Njegova ustvarjalna krivulja je šla samo navzgor. Imel je že več kot 76 samostojnih in 250 skupinskih razstav. Prejel je tudi mnoga priznanja! Vojko Gašperut je leta 1987 postal tudi štipendist, leta 2004 pa še polnopravni član Mednarodnega združenja VDMFK, združenja umetnikov, ki slikajo z usti in nogami. Eden najboljših in najbolj priznanih je. Njegove krajine in tihožitja so za prste oblizniti.

Čeprav ni vedel, pa je znan še po nečem. Mednarodno priznani slikar je že od začetka naročnik na Slovenske novice, na časopis, ki letos praznuje jubilejnih 30 let. Tega ni vedel. Vedel je le, da so imeli pri hiši že od nekdaj kakšen časopis. »To so bili resnično še časi,« je pomislil, »ko človek ni mogel videti in prebrati vsega na spletu.« Ker je Vojko, kot pravi, narejen malo po starem, se zato še ni prepustil novim tehnologijam; prav tako želi zaslišati šelestenje časopisnega papirja. »Če hočeš, tako kot jaz, slikati in ustvarjati, ne moreš niti pod razno posvečati preveč svojega časa družabnim omrežjem, veste, dan ni nikoli tako dolg, da bi kaj takšnega dopuščal,« je dal jasno vedeti.

Kot tudi da dobi v Slovenskih novicah čisto vse, kar tisti dan potrebuje: »Resnično je v njih veliko tega, kar me zanima, kar preberem, zaradi česar sem ne nazadnje še vedno naročen nanje!« Le nekaj pogreša – šah! »To bi bilo res nekaj svežega v teh časih, ko šahovski problemi izginjajo iz domala vseh časopisov.«

Slovenske novice se mu zdijo verodostojen medij: »Ker pri nas ne verjamem vsemu, kar preberem, lahko to še z večjo gotovostjo zatrdim!«