Nič o slovenščini kot uradnem jeziku

Namesto zavesti, da svoboda in suverenost pomenita tudi odgovornost, so nekateri menili, da je slovensko jezikovno vprašanje z državno osamosvojitvijo samodejno in dokončno rešeno ter da se bo raba slovenščine kot uradnega in dominantnega jezika vsega javnega sporazumevanja na območju Slovenije poslej urejala kot samoumevna že pod spontanim vplivom civilne družbe.

Veliko nam pove dejstvo, da sestavljavci prvotnega predloga slovenske ustave leta 1991 sploh niso zapisali posebne določbe o slovenščini kot uradnem jeziku.

​

Domače sporazumevalne potrebe in zunanji pritiski so v dobrem desetletju narekovali sprejetje razdrobljene in težko pregledne množice jezikovnih določb v številnih področnih zakonih, na marsikaterem področju pa so zaradi sporov med predstavniki dveh nasprotujočih si interesnih in nazorskih usmeritev kljub temu ostajale (in še ostajajo) pravne in druge vrzeli ali nejasnosti.