30 LET
Novice ji povsem zadoščajo!
Jožefa Plut je naša naročnica že od tistega dne, ko je startna pištola pred 30 leti naznanila začetek izhajanja Slovenskih novic.
Odpri galerijo
Jožefa Plut: »Če kaj, bom s Slovenskimi novicami vztrajala do konca.« FOTO: MARKO FEIST
Tudi Jožefa Plut je naša naročnica že od začetka, domala od tistega dne, ko je startna pištola pred 30 leti naznanila začetek izhajanja Slovenskih novic; bil je to obenem tudi začetek obojestranske ljubezni, ki še traja in ne jenja, med tem živahnim časnikom in njegovimi zvestimi privrženci (bralci)! Ena takšnih privrženk je ne nazadnje Jožefa Plut iz Stanežič: če bi obstajala, bi bila gotovo včlanjena v navijaško skupino Slovenskih novic.
»Resnično so to najboljši časopis!« je v tistem vzkliknila ter le še enkrat več pohvalila Novice, ki praznujejo tri desetletja svojega obstoja. »Novice mi povsem zadoščajo; prav ničesar drugega ne rabim,« je nadaljevala. Potem pa morala prav potožiti, kaj se ji je dogajalo v preteklih dneh. »Skoraj ves teden namreč nismo prejeli Novic ...« Mehkega srca ni hotela na nikogar pokazati s prstom, a povsem tiho vendarle ni mogla biti: »Zgodi se, da se raznašalci zamenjajo. Tedaj pridejo novi, med katerimi pa so včasih to tudi mladi in površni fantje. Ki jim je v bistvu prav malo mar, kam vržejo Slovenske novice. Če bi jim pomenile toliko kot meni, se takšna malomarnost gotovo ne bi nikdar zgodila.«
Že leta 1966 se je preselila v Stanežiče, 55 let je že tega, odkar jo je ljubezen pripeljala iz dolenjskega Šentjerneja na zahodni rob Ljubljanskega polja. »Med klene Gorenjce,« se je nasmejala gospa, ki pa še ni pozabila na svoje prvotno dolenjsko narečje.
V Stanežičah se je poročila z Avguštinom. Mož je že nekaj let pokojni, toda vsi naokoli vedo, da je bil to izvrstni avtoličar, ter da mu je Jožefa pri njegovi obrti domala ves čas aktivno pomagala.
Naša dolgoletna naročnica se je tedaj še zadnjič spomnila na dneve, ko je bila brez Slovenskih novic. Nekdo bi rekel, se zgodi, Jožefa pa je dejala: »Če kaj, bom s Slovenskimi novicami vztrajala do konca. Da bi se jim odpovedala?« se je gromko vprašala. »Bila bi to zadnja stvar, ki bi jo storila!« In še nekaj, kar nam je dalo krepko za misliti: »Ostalo mi ni prav dolgo več. Zato se niti pod razno ne želim odpovedati nečemu, kar daje mojemu življenju smisel.« L
»Resnično so to najboljši časopis!« je v tistem vzkliknila ter le še enkrat več pohvalila Novice, ki praznujejo tri desetletja svojega obstoja. »Novice mi povsem zadoščajo; prav ničesar drugega ne rabim,« je nadaljevala. Potem pa morala prav potožiti, kaj se ji je dogajalo v preteklih dneh. »Skoraj ves teden namreč nismo prejeli Novic ...« Mehkega srca ni hotela na nikogar pokazati s prstom, a povsem tiho vendarle ni mogla biti: »Zgodi se, da se raznašalci zamenjajo. Tedaj pridejo novi, med katerimi pa so včasih to tudi mladi in površni fantje. Ki jim je v bistvu prav malo mar, kam vržejo Slovenske novice. Če bi jim pomenile toliko kot meni, se takšna malomarnost gotovo ne bi nikdar zgodila.«
Že leta 1966 se je preselila v Stanežiče, 55 let je že tega, odkar jo je ljubezen pripeljala iz dolenjskega Šentjerneja na zahodni rob Ljubljanskega polja. »Med klene Gorenjce,« se je nasmejala gospa, ki pa še ni pozabila na svoje prvotno dolenjsko narečje.
V Stanežičah se je poročila z Avguštinom. Mož je že nekaj let pokojni, toda vsi naokoli vedo, da je bil to izvrstni avtoličar, ter da mu je Jožefa pri njegovi obrti domala ves čas aktivno pomagala.
Naša dolgoletna naročnica se je tedaj še zadnjič spomnila na dneve, ko je bila brez Slovenskih novic. Nekdo bi rekel, se zgodi, Jožefa pa je dejala: »Če kaj, bom s Slovenskimi novicami vztrajala do konca. Da bi se jim odpovedala?« se je gromko vprašala. »Bila bi to zadnja stvar, ki bi jo storila!« In še nekaj, kar nam je dalo krepko za misliti: »Ostalo mi ni prav dolgo več. Zato se niti pod razno ne želim odpovedati nečemu, kar daje mojemu življenju smisel.« L
