Novice so dober revolver časopis

Ne vem, ali sem naročnik od prvega dne, zagotovo pa že zelo dolgo,« nam najprej pove Ernest Rojc, upokojenec z Ostrožnega pri Celju, ko mu povemo, da je tudi on v bazi naših dolgoletnih naročnikov, ki so časopisu Slovenske novice zvesti že tri desetletja.

»Rad imam ta časopis, ki mu sam pravim, da je revolver časopis. A v dobrem pomenu besede. Tako mu rečem, ker pač pišete o udarnih temah. Sam pa preberem čisto vse, tudi vse vmes, od politike do vicev. No, zlasti vici so mi res pri srcu. Mimogrede, ali vi veste, kakšna je razlika, če fehta duhovnik, in kakšna, če fehta upokojenec? No, če to počne prvi, je to greh, če upokojenec, je pa čudež,« se pošali Rojc. In nam s tem dokaže, da je še kako dobrovoljen, čeprav doma skrbi za nepokretno ženo. »Pa saj kar gre, ker mi pridejo pomagat tudi hčerki in vnuki,« nam zaupa. Tudi zato, ker gre od doma kvečjemu do bližnje trgovine, mu časopis vsak dan krajša čas. »Večinoma me razvedri. No, včasih pa me tudi kaj razjezi, kar je normalno. Predvsem sem jezen takrat, kadar preberem, da kdo na sodišču ne dobi kazni, ki bi si jo zaslužil,« pove naš sogovornik, ki časopis začne brati že navsezgodaj, za kar je zaslužen tudi raznašalec, ki Slovenske novice v njegov nabiralnik prinese že okoli pol štirih zjutraj.

»Običajno vstanem med pol peto in peto uro. Zdaj, pozimi, najprej prižgem peč, potem pa grem po časopis in ga že nekaj preberem, preden se zbudi žena. Potem uredim njo, ko pozajtrkujeva, pa se spet lotim branja. In potem ga tako po malem glodam še ves dan,« se spet pošali Rojc. Da je res šaljivec, nam dokaže tudi v nadaljevanju, ko nam zaupa, da je naročen tudi na Nedeljske novice. »Ampak veste, kaj me najbolj jezi? Da ob nedeljah nimam več kaj brati, saj kljub temu, da so to Nedeljske novice, dobim časopis že ob četrtkih in ga do nedelje seveda tudi že preberem. Ne zdržim, da bi jih do takrat šparal,« smeje pove Rojc, ki si je pred 22 leti pokojnino prislužil v Emu orodjarni, delal pa je tudi pri kontejnerjih in kotlih, na terenu pa montiral silose. Časopis pa je imel naročen že, ko je bil še delovno aktiven.

»Imenitno je bilo, da smo časopis, ko smo še hodili na dopust v Crikvenico, dobili tudi tja. Samo dva dni pred odhodom sem sporočil začasni naslov in že nas je čakal tudi na morju. Tako da nam je res vedno dobro služil, kot se temu reče, saj je bilo na dopustu običajno še več časa za branje. Po navadi sem ga prebral prvi, potem pa sem ženi povedal, kaj je v njem zanimivega, in ko ga je vzela v roke, je že točno vedela, kaj bo prebrala,« nam še zaupa Ernest Rojc. Mojca Marot