DOBROTNIK IZ NEGOVE
Obujamo spomine: O dobrem Iveku sin piše magisterij
Ivan Kramberger mlajši se ga spominja kot razumevajočega in ljubečega očeta. Dobrotnik iz Negove že v vojski dobil medaljo za hrabrost.
Odpri galerijo
Bil je ljudski človek. FOTO: Igor Modic
Ob vsakem pogovoru s sinom Ivana Krambergerja, Ivanom mlajšim, izvemo kaj novega, saj seveda največ ve o očetu, s katerim je kot malček potoval po Sloveniji. Tako je bilo tudi tokrat.
»Vesel sem in ponosen, da Slovenske novice že skoraj 30 let uspešno upravljajo sklad, poimenovan po mojem očetu,« pove uvodoma in nadaljuje: »Obdobje zgodnjega otroštva imam v lepem spominu. Doma je bilo vedno živahno, tam je bilo veliko ljudi, tudi zaradi gostišča, ki smo ga imeli, velikokrat pa le iz radovednosti, da bi videli očeta. Po pripovedovanju drugih me je povsod vzel s sabo. Že kot dojenčka me je vozil v atraktivnem vozičku iz šibja, obloženem s slamo, in poudarjal, da se moram od malega navaditi skromnosti. Ta nauk me spremlja vse življenje. Živo se spominjam tudi vojne za Slovenijo leta 1991, z očetom sem bil na Štajerskem. V spominu imam fotografijo, na kateri sva na uničenem tanku JLA po spopadih nekje v okolici Šentilja.«
Seveda mu bo v spominu za vedno ostal grozljivi dan, ko je Ivan umrl v atentatu. »Tisto nedeljo, 7. junija 1992, so mami sporočili, da so ga ustrelili v Jurovskem Dolu. Z družinskim prijateljem Fritzem smo najprej odšli v Lenart in nato v mariborsko bolnišnico, kjer so povedali, da je umrl. Na pogreb je prišla množica ljudi. Smrti očeta nisem takoj dojel kot izgube, še nekaj časa sem mislil, da se bo vrnil. Pozneje v odraščanju pa sem pogrešal njegove nauke in šolo za življenje. Na neki način sem izkusil težko očetovo otroštvo in odraščanje, čeprav nekoliko drugače, kot ju je doživljal sam. Spomnim se, da mi je večkrat dejal, da če imam zjutraj eno jabolko, naj čez dan poskrbim, da bom imel zvečer dve. A naj naslednji dan eno ohranim zase, da ne bom lačen, eno pa razdelim med druge, kar se lepo odraža tudi v skladu Slovenskih novic.«
Da je oče vseskozi prisoten v njegovem življenju, se kaže tudi v temi, ki jo je izbral za magistrsko nalogo na podiplomskem študiju na Fakulteti za državne in evropske študije Nove univerze: »V njej bom obravnaval vlogo Ivana Krambergerja pri osamosvojitvi Slovenije. Vsekakor je bil poseben za čas in prostor, v katerem je živel in ustvarjal, a meni je v spominu ostal kot razumevajoč in dober oče.«
Ivan Kramberger se je Jožefi in Francu rodil 4. maja 1936 v Ženjaku pri Benediktu. V družini je bilo enajst otrok in vsi so morali zgodaj od hiše, za pastirje in hišne pomočnike. Mladi Ivek je šel za pastirja h kmetu v Voličino, a tam se mu ni dobro godilo in večkrat je pobegnil domov. Po osnovni šoli je opravil vajeniški izpit za dimnikarja in se zaposlil. Ko so ga klicali v vojsko, pa se je zaljubil in se poskušal služenju izogniti tako, da si je dal zamrzniti prste. Zdravniki so ga komaj rešili, vojaščino pa je kljub temu služil v Titogradu. Tam si je prislužil vojaško medaljo za hrabrost, potem ko je iz reke Morače rešil utapljajoče se; podelil mu jo je sam maršal Tito. Zatem se je napotil s trebuhom za kruhom v Nemčijo.
Direktor kemične tovarne, v kateri je opravljal najslabša dela, je opazil njegovo iznajdljivost in kmalu je dobil službo vzdrževalca in hišnika v bolnišnici Marien Hospital. Tam se je prvič srečal z dializnimi aparati in opazil, da so zastareli. Naredil je nekaj izboljšav, iz odpadnega materiala pa avto, poimenoval ga je bugatti, saj je bil zelo podoben originalu. Direktor bolnišnice je opazil njegove izboljšave, poskrbel, da se je primerno izobrazil, in ga zaposlil v oddelku za dializo. Kmalu je patentiral aparat, ki ne uničuje zdravih krvnih telesc. Iz Nemčije je pomagal domovini s pošiljkami zdravil in bolnišnicam na Ptuju, v Mariboru, Murski Soboti, na Hrvaškem in v Srbiji podaril 41 dializnih aparatov.
Leta 1972 se je vrnil domov in spoznal Marjeto, s katero se je poročil in posvojil njena otroka. Skupaj sta se vrnila v Nemčijo, kjer sta ustanovila društvo za pomoč revnim. Tam je izvedel, da mu je umrl oče. Po 20 letih garanja sta se odločila, da si zgradita dom ob Negovskem jezeru. Leta 1984 sta tam odprla gostišče in na spominsko ploščo je napisal: »Odločil sem se za Titovo pot in šel bom po njej do konca svojih dni …«
Še z večjim veseljem je pomagal ljudem in leta 1986 se jima je rodil prvorojenec Ivan, ki je dobil vzdevek Ivek II. Ljudje so množično prihajali k Negovskemu jezeru, saj je Ivan znal narediti šov. Z opico, ki je postala njegova maskota, je po Sloveniji prodajal svoje knjige, teh je napisal deset, najbolj znana je Trnova pot, posvečena sinu Iveku. Prevažal se je v avtu, ki si ga je spet naredil iz starih delov. Leta 1990 se mu je rodil drugi sin Denis, imel je downov sindrom.
Kramberger se je čez noč odločil, da kandidira za predsednika predsedstva Republike Slovenije. Izvoljen ni bil, je pa dobil podporo skoraj 20 odstotkov volivcev. Pred drugim krogom je v spravo med kandidati priredil velikonočno kosilo, vsakemu podaril razpelo in vzkliknil: »Kramberger je nevernike vernike naredil.«
Leta 1991 mu je umrla mama in začela se je vojna za svobodno Slovenijo – tudi takrat je pomagal ljudem, ki so ostali brez strehe nad glavo. Na binkoštno nedeljo leta 1992 proti večeru pa je krogla pretrgala polno življenjsko pot 56-letnega dobrega človeka iz Negove. V njegovi grobnici ob Negovskem jezeru, v kateri ne počiva, je zapisano: »Kramberger Ivan 1936–1992. Pri srcu mu ostanejo siromaki in bolni.« Pokopali so ga v Negovi. Za uboge in revne je dal več kot pol milijarde takratnih nemških mark. Kot je dejal akademik dr. Anton Trstenjak, se takšni geniji rodijo vsakih 100 let.
Z družino leta 1986 FOTO: Osebni arhiv
»Vesel sem in ponosen, da Slovenske novice že skoraj 30 let uspešno upravljajo sklad, poimenovan po mojem očetu,« pove uvodoma in nadaljuje: »Obdobje zgodnjega otroštva imam v lepem spominu. Doma je bilo vedno živahno, tam je bilo veliko ljudi, tudi zaradi gostišča, ki smo ga imeli, velikokrat pa le iz radovednosti, da bi videli očeta. Po pripovedovanju drugih me je povsod vzel s sabo. Že kot dojenčka me je vozil v atraktivnem vozičku iz šibja, obloženem s slamo, in poudarjal, da se moram od malega navaditi skromnosti. Ta nauk me spremlja vse življenje. Živo se spominjam tudi vojne za Slovenijo leta 1991, z očetom sem bil na Štajerskem. V spominu imam fotografijo, na kateri sva na uničenem tanku JLA po spopadih nekje v okolici Šentilja.«
Seveda mu bo v spominu za vedno ostal grozljivi dan, ko je Ivan umrl v atentatu. »Tisto nedeljo, 7. junija 1992, so mami sporočili, da so ga ustrelili v Jurovskem Dolu. Z družinskim prijateljem Fritzem smo najprej odšli v Lenart in nato v mariborsko bolnišnico, kjer so povedali, da je umrl. Na pogreb je prišla množica ljudi. Smrti očeta nisem takoj dojel kot izgube, še nekaj časa sem mislil, da se bo vrnil. Pozneje v odraščanju pa sem pogrešal njegove nauke in šolo za življenje. Na neki način sem izkusil težko očetovo otroštvo in odraščanje, čeprav nekoliko drugače, kot ju je doživljal sam. Spomnim se, da mi je večkrat dejal, da če imam zjutraj eno jabolko, naj čez dan poskrbim, da bom imel zvečer dve. A naj naslednji dan eno ohranim zase, da ne bom lačen, eno pa razdelim med druge, kar se lepo odraža tudi v skladu Slovenskih novic.«
Ivan Kramberger mlajši ima na očeta same lepe spomine. FOTO: Oste Bakal
Da je oče vseskozi prisoten v njegovem življenju, se kaže tudi v temi, ki jo je izbral za magistrsko nalogo na podiplomskem študiju na Fakulteti za državne in evropske študije Nove univerze: »V njej bom obravnaval vlogo Ivana Krambergerja pri osamosvojitvi Slovenije. Vsekakor je bil poseben za čas in prostor, v katerem je živel in ustvarjal, a meni je v spominu ostal kot razumevajoč in dober oče.«
Podaril 41 dializnih aparatov
Ivan Kramberger se je Jožefi in Francu rodil 4. maja 1936 v Ženjaku pri Benediktu. V družini je bilo enajst otrok in vsi so morali zgodaj od hiše, za pastirje in hišne pomočnike. Mladi Ivek je šel za pastirja h kmetu v Voličino, a tam se mu ni dobro godilo in večkrat je pobegnil domov. Po osnovni šoli je opravil vajeniški izpit za dimnikarja in se zaposlil. Ko so ga klicali v vojsko, pa se je zaljubil in se poskušal služenju izogniti tako, da si je dal zamrzniti prste. Zdravniki so ga komaj rešili, vojaščino pa je kljub temu služil v Titogradu. Tam si je prislužil vojaško medaljo za hrabrost, potem ko je iz reke Morače rešil utapljajoče se; podelil mu jo je sam maršal Tito. Zatem se je napotil s trebuhom za kruhom v Nemčijo.
Direktor kemične tovarne, v kateri je opravljal najslabša dela, je opazil njegovo iznajdljivost in kmalu je dobil službo vzdrževalca in hišnika v bolnišnici Marien Hospital. Tam se je prvič srečal z dializnimi aparati in opazil, da so zastareli. Naredil je nekaj izboljšav, iz odpadnega materiala pa avto, poimenoval ga je bugatti, saj je bil zelo podoben originalu. Direktor bolnišnice je opazil njegove izboljšave, poskrbel, da se je primerno izobrazil, in ga zaposlil v oddelku za dializo. Kmalu je patentiral aparat, ki ne uničuje zdravih krvnih telesc. Iz Nemčije je pomagal domovini s pošiljkami zdravil in bolnišnicam na Ptuju, v Mariboru, Murski Soboti, na Hrvaškem in v Srbiji podaril 41 dializnih aparatov.
Ni vedel, ali je res streljalPeter Rotar, ki je v 69. letu starosti umrl pred poldrugim letom, 11. januarja 2019, nam je po vrnitvi iz zapora povedal: »Res sem priznal, vendar zaradi vinjenosti še danes ne vem, ali sem kriv ali ne. Niti se nisem vsega zavedal, poleg tega sem se bal, da me ne bi pretepali. Zdaj, ko trezno razmišljam, tudi meni marsikaj ni jasno. Predvsem vem, da tako pijan ne bi mogel zadeti človeka v srce. Strel bi lahko prišel tudi iz gošče nad Roškarjevo hišo, iz katere naj bi, po prvih ugotovitvah kriminalistov, streljal jaz. Potem so ugotovili, da sem ustrelil iz svoje nove hiše.«
Leta 1972 se je vrnil domov in spoznal Marjeto, s katero se je poročil in posvojil njena otroka. Skupaj sta se vrnila v Nemčijo, kjer sta ustanovila društvo za pomoč revnim. Tam je izvedel, da mu je umrl oče. Po 20 letih garanja sta se odločila, da si zgradita dom ob Negovskem jezeru. Leta 1984 sta tam odprla gostišče in na spominsko ploščo je napisal: »Odločil sem se za Titovo pot in šel bom po njej do konca svojih dni …«
Še z večjim veseljem je pomagal ljudem in leta 1986 se jima je rodil prvorojenec Ivan, ki je dobil vzdevek Ivek II. Ljudje so množično prihajali k Negovskemu jezeru, saj je Ivan znal narediti šov. Z opico, ki je postala njegova maskota, je po Sloveniji prodajal svoje knjige, teh je napisal deset, najbolj znana je Trnova pot, posvečena sinu Iveku. Prevažal se je v avtu, ki si ga je spet naredil iz starih delov. Leta 1990 se mu je rodil drugi sin Denis, imel je downov sindrom.
Za kandidaturo se je odločil čez noč
Kramberger se je čez noč odločil, da kandidira za predsednika predsedstva Republike Slovenije. Izvoljen ni bil, je pa dobil podporo skoraj 20 odstotkov volivcev. Pred drugim krogom je v spravo med kandidati priredil velikonočno kosilo, vsakemu podaril razpelo in vzkliknil: »Kramberger je nevernike vernike naredil.«
Pozabljajo, da smo jih mi izvolili»Politiki pozabljajo, da so tam, ker smo jih mi izvolili. Občutite negativizem in jezo, ker naši politiki pred očmi celotne slovenske javnosti zlorabljajo moč in položaj, da zase, svoje družinske člane, sorodnike ali prijatelje, ki jih finančno podpirajo, pridobivajo ogromne vsote denarja! Ste se kdaj vprašali, zakaj jih nihče v tej državi ne ustavi? Ste naveličani spremljati afere, ki se redko končajo s sodnim epilogom? Postopki zastarajo ali o njih čudežno nikoli več ne slišimo,« je ena od Krambergerjevih izjav, ki je še danes aktualna.
Leta 1991 mu je umrla mama in začela se je vojna za svobodno Slovenijo – tudi takrat je pomagal ljudem, ki so ostali brez strehe nad glavo. Na binkoštno nedeljo leta 1992 proti večeru pa je krogla pretrgala polno življenjsko pot 56-letnega dobrega človeka iz Negove. V njegovi grobnici ob Negovskem jezeru, v kateri ne počiva, je zapisano: »Kramberger Ivan 1936–1992. Pri srcu mu ostanejo siromaki in bolni.« Pokopali so ga v Negovi. Za uboge in revne je dal več kot pol milijarde takratnih nemških mark. Kot je dejal akademik dr. Anton Trstenjak, se takšni geniji rodijo vsakih 100 let.
