Obujamo spomine: Podivjana reka jim je odnesla hišo

Pred dvema letoma in pol, bilo je ravno v času jesenskih šolskih počitnic, se je nad grebenom Košute v Karavankah razbesnelo močno neurje. Sicer mirno žuboreča Tržiška Bistrica, ki si je v milijonih let utrla pot skozi svetovno znano Dovžanovo sotesko, je v noči na 30. oktober 2018 po združitvi s hudourniki z bližnjih gora narasla v divjo reko s tako strahotno rušilno močjo, da je od vasice Jelendol vse do Tržiča s seboj odnašala vse, kar ji je bilo na poti: cesto, mostove, bregove.Tik preden je njena moč v dolini nekoliko popustila, je na pragu Tržiča odnesla hišo družine Dovžan.

Okoli enih ponoči so Elizabeta Dovžan in njena še ne polnoletna sinova Robert in Jernej v zadnjem trenutku pobegnili iz hiše, preden jo je deroča voda v nekaj sekundah porušila in s seboj odnesla vse njihovo imetje. Janez Dovžan mlajši je bil takrat v zdravilišču, okreval je po operaciji na srcu in sepsi. »Vse je šlo. Čisto nič nam ni ostalo. Bosa in v pižami sem ušla iz hiše, ko se je vse skupaj začelo podirati. Pri sebi sem imela le telefon,« nam je dan po ujmi povedala Elizabeta.
 

V novo stanovanje

Vendar Dovžanovi po katastrofi niso ostali sami. Spet se je pokazalo, kako dobri ljudje živimo v Sloveniji in da v nesreči res znamo pomagati. Samo tri mesece pozneje so se že vselili v novo stanovanje v bloku, pri nakupu pa ste jim najbolj izdatno pomagali prav bralke in bralci Slovenskih novic. V dobrodelni Krambergerjev sklad ste namreč prispevali neverjetnih 27.800 evrov, kar je eden od najvišjih zneskov v treh desetletjih delovanja sklada.

»Hvala vsem in prav vsakemu posebej. Ni dovolj besed zahvale. Tako veliko denarja res nismo pričakovali, a verjemite, vsak evro nam bo prav prišel. Ostali smo brez vsega in brez dobrih ljudi ne bi preživeli,« nam je ob izročitvi čeka skoraj v solzah pripovedovala Elizabeta. Tiste najbolj strašne noči jo je, otrplo od strahu in mraza, iz hiše v zadnjem hipu rešil njen starejši sin Robert. »Stala sem sredi stanovanja, vse je ropotalo in se treslo, od povsod je tekla voda. Najbolj se spomnim tistega zvoka, ko se je podrla hiša. Težko verjameš, da se takšna ogromna gmota v trenutku poruši in da sploh nič ne ostane od nje,« nam je še povedala.
 

Država ni pomagala

Dve leti in pol pozneje spet stojimo na dvorišču, kjer je nekoč stala njihova hiša. Mirna Tržiška Bistrica spokojno teče po strugi, in če ne bi v jutru po ujmi na lastne oči videli razdejanja, ki ga je povzročila, ne bi verjeli, da je bilo to sploh mogoče. V imenu družine nas sprejme Janez Dovžan starejši. Pri sebi ima Slovenske novice z dne 23. februarja 2019, ko smo izročili ček. »Odziv ljudi je bil neverjeten. V imenu družine svojega sina vsem še enkrat hvala,« se najprej zahvali za pomoč mladim, ki so si nekdanji dom ustvarili ob njegovi večstanovanjski hiši v Cankarjevi ulici.


Nato nam 78-letni upokojeni ekonomist, ki se seveda še vedno zelo živo spominja tiste strašne noči, s kar precej grenkobe razloži še neverjetno dejstvo, da so bili bralke in bralci Slovenskih novic in še nekaj drugih donatorjev pravzaprav edini, ki so jim po ujmi pomagali do novega doma! »Od države nismo dobili prav nobene odškodnine. Ta hiša, v kateri je bila prej delavnica, je bila spremenjena v stanovanjsko z vsemi ustreznimi papirji in dovoljenji, seveda je imela tudi gradbeno dovoljenje. Po ujmi sva si s sinom prizadevala vsaj, da bi lahko tukaj zgradila leseno delavnico in skladišče za opremo, ki jo potrebuje pri svojem delu, a je to po zdajšnji zakonodaji popolnoma nemogoče. Čeprav je zemljišče zdaj povsem razvrednoteno, ne moremo nič,« nam razloži in še pove, da bi hiša verjetno stala še dandanes, če bi odgovorne službe že prej redno čistile in dovolj poglobile strugo.


»Poglejte, struga je bila poglobljena šele po ujmi. Dobro se vidi, do kam je prej tekla voda. Če bi bila tako globoka, kot je zdaj, in če bi jo vsaj na pet let očistili, te nesreče ne bi bilo in hiša bi še vedno stala na tem mestu,« je prepričan.