30 LET
Od Udbe in VIS do Sove
Tajni agenti samostojne Slovenije, petnajst šefov od leta 1991.
Odpri galerijo
Sova nas gleda! FOTO: LEON VIDIC
Leta 1991, tistega novembra, ko so Slovenske novice že pol leta vsak dan odkrivale, »kakšen je danes dan, kakšne so danes novice in kje se skrivajo lisice,« je razpadla, no, bila je razpuščena ruska tajna služba KGB. V Sloveniji pa?
Svoj današnji naziv – Slovenska obveščevalno-varnostna agencija – je dobila 17. junija 1993, predhodno pa je bila znana kot Varnostno-informativna služba. Prvi šef slovenske tajne službe je bil dr. Miha Brejc (tudi v času nastajanja Slovenskih novic in, seveda, osamosvajanja), leta 1993 pa ga je nasledil Janez Sirše. Od leta 1990 do današnjih časov se je zvrstilo petnajst šefov Slovenske obveščevalno-varnostne službe.
So pa bili »tisti časi leta 1991« nenavadni in burni.
Kot zapiše Tomaž Kladnik v e-enciklopediji slovenske osamosvojitve, državnosti in ustavnosti, je bil eden izmed ključnih spopadov med osamosvajanjem Slovenije spopad obveščevalnih služb oziroma pridobivanje podatkov o nasprotniku. Ta spopad je bil zelo zapleten, saj so bile zvezna in republiška služba državne varnosti (SDV) ter vojaška kontraobveščevalna služba še pred kratkim enotna institucija za »obrambo pridobitev komunistične revolucije«, ki je bila namenjena predvsem boju proti notranjemu in zunanjemu sovražniku, »peti in šesti koloni«, zaradi česar novi minister za notranje zadeve Igor Bavčar dotedanji SDV ni mogel zaupati, zato so jo razpustili oziroma preoblikovali.
Del obveščevalnega in protiobveščevalnega dela SDV je prevzel varnostni organ v sekretariatu za obrambo, maja 1991 pa je bila ustanovljena Varnostno-informativna služba, njeno vodstvo je prevzel Miha Brejc, njeni glavni nalogi sta bili varovanje in pridobivanje podatkov, na osnovi katerih je lahko republiško vodstvo sprejemalo strateške odločitve v zvezi z osamosvojitvijo države in nato vodenja oboroženih spopadov. Tako je VIS imela pred začetkom konflikta več kot 200 obveščevalnih pozicij v Jugoslovanski armadi po vsej Sloveniji ter v Zagrebu in Beogradu pa tudi drugod. Med vojno so republiški koordinaciji posredovali nekaj tisoč operativno pomembnih sporočil.
To, da je pa bila Slovenska obveščevalno-varnostna agencija ena redkih, če že ne edina na svetu, v kateri so tajni agentje pripravili stavko, je pa primer brez primere daleč naokoli. In širše.
Svoj današnji naziv – Slovenska obveščevalno-varnostna agencija – je dobila 17. junija 1993, predhodno pa je bila znana kot Varnostno-informativna služba. Prvi šef slovenske tajne službe je bil dr. Miha Brejc (tudi v času nastajanja Slovenskih novic in, seveda, osamosvajanja), leta 1993 pa ga je nasledil Janez Sirše. Od leta 1990 do današnjih časov se je zvrstilo petnajst šefov Slovenske obveščevalno-varnostne službe.
So pa bili »tisti časi leta 1991« nenavadni in burni.
logo naše Sove. FOTO: Sova.d
Kot zapiše Tomaž Kladnik v e-enciklopediji slovenske osamosvojitve, državnosti in ustavnosti, je bil eden izmed ključnih spopadov med osamosvajanjem Slovenije spopad obveščevalnih služb oziroma pridobivanje podatkov o nasprotniku. Ta spopad je bil zelo zapleten, saj so bile zvezna in republiška služba državne varnosti (SDV) ter vojaška kontraobveščevalna služba še pred kratkim enotna institucija za »obrambo pridobitev komunistične revolucije«, ki je bila namenjena predvsem boju proti notranjemu in zunanjemu sovražniku, »peti in šesti koloni«, zaradi česar novi minister za notranje zadeve Igor Bavčar dotedanji SDV ni mogel zaupati, zato so jo razpustili oziroma preoblikovali.
Del obveščevalnega in protiobveščevalnega dela SDV je prevzel varnostni organ v sekretariatu za obrambo, maja 1991 pa je bila ustanovljena Varnostno-informativna služba, njeno vodstvo je prevzel Miha Brejc, njeni glavni nalogi sta bili varovanje in pridobivanje podatkov, na osnovi katerih je lahko republiško vodstvo sprejemalo strateške odločitve v zvezi z osamosvojitvijo države in nato vodenja oboroženih spopadov. Tako je VIS imela pred začetkom konflikta več kot 200 obveščevalnih pozicij v Jugoslovanski armadi po vsej Sloveniji ter v Zagrebu in Beogradu pa tudi drugod. Med vojno so republiški koordinaciji posredovali nekaj tisoč operativno pomembnih sporočil.
To, da je pa bila Slovenska obveščevalno-varnostna agencija ena redkih, če že ne edina na svetu, v kateri so tajni agentje pripravili stavko, je pa primer brez primere daleč naokoli. In širše.
