Ormoški sladkor tudi iz Vojvodine

Začetek devetdesetih let – in kakšno leto prej in kakšno pozneje – je bilo obdobje, ko so si državljani vedno bolj želeli svobode, ki so jo imeli na primer Nemci in sosedje Avstrijci, podoba kapitalizma pa je bila zidealizirana. Ne glede na vse je bila Slovenija kot republika v svetovnem vrhu po deležu zaposlenih ter tudi po deležu zaposlenih v industriji in rudarstvu.

Stroji so delali s polno močjo. Tako smo leta 1991 pisali, da so v ormoški tovarni sladkorja napovedali, da bodo predelali rekordnih 400.000 ton sladkorne pese. »Poleg domačega pridelka bodo v Ormožu zaradi vojne na Hrvaškem predelali hrvaško peso pa tudi sladkorno peso z Madžarske, ki bi jo sicer predelale tovarne v Ormožu in Virovitici. Po napove­dih Gustija Grofa, predsednika skupine podjetij ABC Pomurka, med katerimi je tudi ormoška sladkorna tovarna, časovno ne­koliko daljša sladkorna kampa­nja ne bo bistveno vplivala na kakovost sladkorja. Gusti Grof je tudi povedal, da bodo sloven­ski vladi v kratkem predlagali na­čin, s katerim bi zaščitili domačo proizvodnjo sladkorja.

Trenutno je v Sloveniji poleg ormoškega sladkorja še najmanj 50.000 ton sladkorja, ki so ga na račun kompenzacijskih poslov z vojvo­dinskimi podjetji uvozila sloven­ska podjetja. Uvoženi sladkor je občutno cenejši od domačega; trgovci ga prodajajo v velikih količinah predvsem sindikalnim organizacijam po nekaj več kot 30 tolarjev za kilogram.«

Leta pozneje smo po dokumentarnem filmu avtorja Zvezdana Martiča z naslovom Kam so vse tovarne šle lahko naredili seznam propadlih obratov v osemdesetih letih prejšnjega stoletja in po letu 1990. Toper, Tobačna Ljubljana, TVT Boris Kidrič ... med njimi je tudi Tovarna sladkorja Ormož.