30 LET
Ostal je na pol poti
Tomaž Domicelj je bil sit bluza, v cerkvah bi namesto hostij delil kondome.
Odpri galerijo
Tomaž Domicelj v elementu 1996. FOTO: Delo
Leta 1993 je slovenski kantavtor, pisec in prevajalec Tomaž Domicelj izdal CD z naslovom Človek v ogledalu. Za Slovenske novice je povedal, da gre pravzaprav za avtobiografsko delo: »Ko se enkrat zapiješ in se pogledaš v ogledalo, se zgroziš ob misli, da si ta stari pijanček vendar ti.«
Prej je v Plavi laguni odprl trgovino s cedeji in postal eden prvih podjetnikov na slovenski glasbeni sceni.
Priznal je, da njegov plošček ni komercialno delo, ampak ostaja zvest svoji glasbi ne glede na vse. Kako podjeten je bil, pove podatek, da je imel v štirih mesecih 50 koncertov, zraven izdal album in odprl trgovino.
Ena pesmi govori, kako je sit bluza. Kot je povedal, se skladba nanaša na našo takratno politiko, na razmere v državi, da je vse skupaj en velik bluz, da je že vsega sit. »In kaj mi na koncu preostane. Hja, bluz, a ne!«
Povedal je, da so ga včasih cenzurirali zaradi politike: »Zdaj pa me zaradi seksa. Lahko bi počeli pametnejše stvari. Na primer v cerkvi bi raje delili kondome.«
Od domačih živali ima doma srebrne ribice in molje. »Rad bi imel kvečjemu pitona. To je edina domača žival, ki preživi, četudi gospodarja tri tedne ni domov.«
Domicelj je bil vselej malce zmuzljiv. Po svoje ekstravaganten, mali upornik in avantgardni intelektualec, ki je denimo v sedemdesetih prinašal v domovino prve vinilke britanskih bendov in prevedel biografiji Boba Dylana in Elvisa Presleyja, dve knjigi o skupini The Beatles ter avtobiografijo Woodyja Guthrieja Zapisan slavi.
Po drugi strani pa si je v sedemdesetih, osemdesetih in devetdesetih izboril svoj prostor v medijih.
Mnenja o njem so bila različna. Na vprašanje, si norec ali genij, je leta 1993 odgovoril: »Med norcem in genijem sta dva koraka. In jaz sem ostal na pol poti. Eni mislijo, da sem butast. To je dobro, ko spoznajo, da nisem, sem že tri korake pred njimi.«
Prej je v Plavi laguni odprl trgovino s cedeji in postal eden prvih podjetnikov na slovenski glasbeni sceni.
Priznal je, da njegov plošček ni komercialno delo, ampak ostaja zvest svoji glasbi ne glede na vse. Kako podjeten je bil, pove podatek, da je imel v štirih mesecih 50 koncertov, zraven izdal album in odprl trgovino.
Ena pesmi govori, kako je sit bluza. Kot je povedal, se skladba nanaša na našo takratno politiko, na razmere v državi, da je vse skupaj en velik bluz, da je že vsega sit. »In kaj mi na koncu preostane. Hja, bluz, a ne!«
Povedal je, da so ga včasih cenzurirali zaradi politike: »Zdaj pa me zaradi seksa. Lahko bi počeli pametnejše stvari. Na primer v cerkvi bi raje delili kondome.«
Veseljak FOTO: Barbara Pance
Od domačih živali ima doma srebrne ribice in molje. »Rad bi imel kvečjemu pitona. To je edina domača žival, ki preživi, četudi gospodarja tri tedne ni domov.«
Domicelj je bil vselej malce zmuzljiv. Po svoje ekstravaganten, mali upornik in avantgardni intelektualec, ki je denimo v sedemdesetih prinašal v domovino prve vinilke britanskih bendov in prevedel biografiji Boba Dylana in Elvisa Presleyja, dve knjigi o skupini The Beatles ter avtobiografijo Woodyja Guthrieja Zapisan slavi.
Po drugi strani pa si je v sedemdesetih, osemdesetih in devetdesetih izboril svoj prostor v medijih.
Mnenja o njem so bila različna. Na vprašanje, si norec ali genij, je leta 1993 odgovoril: »Med norcem in genijem sta dva koraka. In jaz sem ostal na pol poti. Eni mislijo, da sem butast. To je dobro, ko spoznajo, da nisem, sem že tri korake pred njimi.«
