30 LET
Politični triler zaradi lipe
Udba in Kos sta vključila svoje sodelavce v podjetje Lipa-holding, d. o. o.
Odpri galerijo
Ena lipa za 42,09 dinarja FOTO: DENARVSLOVENIJI.COM
Spomladi 1989 so potekali prvi sestanki dr. Bogdana Oblaka - Hamurabija s somišljeniki o ustanovitvi podjetja, ki naj bi se preoblikovalo v delniško družbo, katere cilj je bil, da Slovenija dobi suverenost na denarnem področju. Že decembra 1989 so ustanovili podjetje Lipa-holding, d. o. o., podjetje za informatiko, finance in trgovino, katerega temeljni cilj je bilo izdajanje vzporedne valute brez inflacije pod imenom lipa. Finančne zadeve je vodil Borut Rizmal.
Kot družbenike so večinoma nagovarjali samostojne podjetnike, gostince, lastnike trgovskih obratov, ki so se z nakupom deležev zavezali, da bodo kot plačilno sredstvo sprejemali novo valuto. Spomladi 1990 so začeli za lipo objavljati redni mesečni tečaj, vezan na košarico drobnoprodajnih cen. Že 31. marca istega leta so v obtok dali bankovec za eno lipo s podobo Franceta Prešerna. Po enem letu so lipo kot plačilno sredstvo sprejeli v več kot 300 lokalih, trgovinah. Začetna serija je bila natisnjena v nakladi 10.000 bankovcev, pozneje so jo seveda dotiskovali, vendar podatki o nakladi niso znani.
Poleti 1990 sta na delovanje družbe postali pozorni uprava državne varnosti (Udba) in vojaška kontraobveščevalna služba (Kos), ki sta med družbenike-skupščino vključila svoje sodelavce.
So pa projekt Lipa Holding izkoristili le za zavajanje jugoslovanske Udbe in Kosa, ki sta vse do konca mislila, da bo lipa postala uradna slovenska valuta. V ta namen je Udba že pozimi 1990 v obtok spravila ponaredke bankovca za eno lipo, vendar z napačno izpisanim imenom pod likom Franceta Prešerna. Preimenovan je bil v Prežihovega Voranca. Lipa je s podpisom pogodbe spomladi leta 1991 med podjetjem in občino Ljubljana Center tudi uradno postala vzporedna valuta oz. plačilno sredstvo v Sloveniji, 24. junija so na skupni novinarski konferenci celo napovedali razpis kreditov za nove podjetnike v lipah, in ne v dinarjih.
Po propadu projekta, da lipa postane uradni denar RS, tudi v Slovenskih novicah je bila objavljena kot uradni denar poleg tolarskih bonov, je podjetje izgubilo zagon in spomladi 1992 natisnilo še zadnji bankovec za eno lipo s podobo Primičeve Julije na aversu, katerega izdaja pa je bila bolj komercialnega značaja. Vse drugo je zgodovina …
Kot družbenike so večinoma nagovarjali samostojne podjetnike, gostince, lastnike trgovskih obratov, ki so se z nakupom deležev zavezali, da bodo kot plačilno sredstvo sprejemali novo valuto. Spomladi 1990 so začeli za lipo objavljati redni mesečni tečaj, vezan na košarico drobnoprodajnih cen. Že 31. marca istega leta so v obtok dali bankovec za eno lipo s podobo Franceta Prešerna. Po enem letu so lipo kot plačilno sredstvo sprejeli v več kot 300 lokalih, trgovinah. Začetna serija je bila natisnjena v nakladi 10.000 bankovcev, pozneje so jo seveda dotiskovali, vendar podatki o nakladi niso znani.
Poleti 1990 sta na delovanje družbe postali pozorni uprava državne varnosti (Udba) in vojaška kontraobveščevalna služba (Kos), ki sta med družbenike-skupščino vključila svoje sodelavce.
So pa projekt Lipa Holding izkoristili le za zavajanje jugoslovanske Udbe in Kosa, ki sta vse do konca mislila, da bo lipa postala uradna slovenska valuta. V ta namen je Udba že pozimi 1990 v obtok spravila ponaredke bankovca za eno lipo, vendar z napačno izpisanim imenom pod likom Franceta Prešerna. Preimenovan je bil v Prežihovega Voranca. Lipa je s podpisom pogodbe spomladi leta 1991 med podjetjem in občino Ljubljana Center tudi uradno postala vzporedna valuta oz. plačilno sredstvo v Sloveniji, 24. junija so na skupni novinarski konferenci celo napovedali razpis kreditov za nove podjetnike v lipah, in ne v dinarjih.
Po propadu projekta, da lipa postane uradni denar RS, tudi v Slovenskih novicah je bila objavljena kot uradni denar poleg tolarskih bonov, je podjetje izgubilo zagon in spomladi 1992 natisnilo še zadnji bankovec za eno lipo s podobo Primičeve Julije na aversu, katerega izdaja pa je bila bolj komercialnega značaja. Vse drugo je zgodovina …
