Predstavljamo naše bralce: Popotniku rad ponudi kozarec

Na Slovenske novice sem res naročen od začetka, takrat so mi rekli, da sva z ženo postala 38. naročnika po vrsti. Sprva so prihajale na ime žal že pokojne žene, ko sem se po njeni smrti in upokojitvi iz Ljubljane preselil sem, pa sem spremenil tudi naslov,« se spomni Vinko Kuntarič iz Vrhovske vasi.
​

Tu, v tej vinogradniški vasici nad Cerkljami ob Krki je tudi odraščal. Sedem otrok je bilo pri hiši in Vinko je šel od doma zelo zgodaj, s 16 leti v Poreč delat.

»Delal sem in domov pošiljal denar, da so lahko tu obnovili velik kozolec, v katerem sta bila tudi svinjak in pod. Nekaj let zatem je vanj udarila strela in vse uničila, le živali jim je uspelo rešiti in staro leseno hišo, ki je stala tu, kjer sva z ženo postavila nov dom,« nadaljuje sogovornik, ki je kmalu dobil službo v Sapu, tudi avtobus je vozil, po zadnji operaciji hrbtenice pa so ga upokojili.

»Ob štirih zjutraj sem prihajal v službo in še danes mi ni težko vstati. Navadiš se na tak ritem, to ti ostane. Ampak po svoje so bili dobri časi, res smo se razumeli v službi, še danes me obišče kdo od sodelavcev,« je zadovoljen.

Prav zjutraj je čas za prebiranje Novic, a običajno tistih od prejšnjega dne. Prinaša jih namreč poštar pozno dopoldne. Čez dan jih tako le preleti, zgodaj zjutraj pa si ob jutranji kavi in v družbi psičke Done vzame čas za branje.

»Novice so mi res zelo všeč in nič ne bi spreminjal, iz njih vse izvem iz prve roke. Še dobro, da ni v njih veliko politike, kar pa je, je predstavljeno objektivno,« pohvali časopis.

Vinko se spomni časa po upokojitvi in ženini smrti. »Spraševal sem se, kaj bom v Ljubljani počel med štirimi stenami. Zato sem se odločil, da bom živel tu, med vinogradi, kjer sem odraščal. Otroci, hčerka in oba sinova, so ostali v Ljubljani, zato je med tednom bolj dolgčas, ampak za vikende radi prihajajo sem. Imam pet vnukov. Tudi za kakšno delo, sploh težje, radi poprimejo,« je zadovoljen. Vinko ima namreč še vedno manjši vinograd, pa nekaj sadnega drevja.

»Žalostno bi bilo, da tu ne bi imel svojega vina. Rad natočim kozarec, če pride kdo mino,« pa najsi bo to pohodnik ali kolesar, ki je pri Vinku vedno dobrodošel, da si nekoliko odpočije in se okrepča. Vinko niti v penziji ne miruje. Je član Društva domačih kolin Kostanjevica, pa član kar treh vinogradniških društev (Kostanjevica, Podbočje in Gadova Peč), včasih je pel v pevskem zboru Planina – Cerklje ob Krki. Je pa res zgovoren možak, ki je ravno včeraj praznoval okrogel jubilej – 70 let, zato je ob našem obisku njegov telefon kar pregoreval od številnih klicev in čestitk. Na mnoga leta mu kličemo tudi z uredništva Slovenskih novic!