RETRO ČLANEK
Pozabljeni v ruševinah
Stavbo na Emonski 2 so zaradi gradnje Nuka porušili in prisilno izselili družine v manjša stanovanja, danes je tam še vedno parkirišče.
Odpri galerijo
Parcela, kjer naj bi stal novi NUK. FOTO: Jure Eržen
Čeprav smo v letu 1996 v Sloveniji pričakali obisk božjega namestnika papeža Janeza Pavla II., so prebivalci na Emonski 2 v Ljubljani doživljali pravi pekel. Država se je namreč odločila, da bomo prav tam zgradili stavbo nove Narodne in univerzitetne knjižnice.
Projekta so se sredi devetdesetih lotili prav vratolomno, z veliko vnemo, a malo manj demokratično in človeško. V stari stavbi na Emonski 2 je stanovalo kar nekaj družin, stavba pa je bila v lasti tovarne pletenin Angora, ki je med drugim urejala nadomestna stanovanja za stanovalce. In tu se je zapletlo. Najprej zato, ker so jim ponujali manjša stanovanja od obstoječih. Hkrati pa niso priznavali cen na trgu, ki so skokovito rasle.
V tistih letih smo morali denimo za 80 kvadratnih metrov veliko stanovanje v Ljubljani že odšteti kakih 200.000 nemških mark.
Ljudem, ki so na Emonski 2 stanovali denimo v 56 kvadratnih metrov velikem stanovanju, so ponudili manjše, 45 kvadratnih metrov veliko enosobno. Govorilo se je, da je Angora pripravljena plačati največ 100.000 nemških mark za stanovanje.
Situacija je bila naravnost bizarna in nič kaj demokratična in poštena, kot smo zlasti po osamosvojitvi poslušali in poslušamo še danes. Menda je tako znižanje kvadrature ob preselitvi dovoljeval 5. člen stanovanjskega zakona.
Zanimivo je tudi to, da so stanovalcem stare stavbe le nekaj mesecev prej zgolj ustno povedali, da bodo rušili.
In ko so aprila 1996 bagri in buldožerji brneli po dvorišču in rušili stavbo, je v delu nje še vedno stanovalo pet družin, ki se niso imele kam umakniti. Cele dneve so se dušili v prahu in trpeli v neznanskem ropotu. Odgovorni pa jim še vedno niso želeli urediti spodobnega stanovanja, saj bi stalo preveč. Stvar se je nekako uredila, seveda na škodo stanovalcev. In danes je na območju nekdanje stavbe na Emonski 2 še vedno parkirišče. Zagnali niso niti mešalca.
Projekta so se sredi devetdesetih lotili prav vratolomno, z veliko vnemo, a malo manj demokratično in človeško. V stari stavbi na Emonski 2 je stanovalo kar nekaj družin, stavba pa je bila v lasti tovarne pletenin Angora, ki je med drugim urejala nadomestna stanovanja za stanovalce. In tu se je zapletlo. Najprej zato, ker so jim ponujali manjša stanovanja od obstoječih. Hkrati pa niso priznavali cen na trgu, ki so skokovito rasle.
V tistih letih smo morali denimo za 80 kvadratnih metrov veliko stanovanje v Ljubljani že odšteti kakih 200.000 nemških mark.
Ljudem, ki so na Emonski 2 stanovali denimo v 56 kvadratnih metrov velikem stanovanju, so ponudili manjše, 45 kvadratnih metrov veliko enosobno. Govorilo se je, da je Angora pripravljena plačati največ 100.000 nemških mark za stanovanje.
Situacija je bila naravnost bizarna in nič kaj demokratična in poštena, kot smo zlasti po osamosvojitvi poslušali in poslušamo še danes. Menda je tako znižanje kvadrature ob preselitvi dovoljeval 5. člen stanovanjskega zakona.
Stanje danes FOTO: Google
Zanimivo je tudi to, da so stanovalcem stare stavbe le nekaj mesecev prej zgolj ustno povedali, da bodo rušili.
In ko so aprila 1996 bagri in buldožerji brneli po dvorišču in rušili stavbo, je v delu nje še vedno stanovalo pet družin, ki se niso imele kam umakniti. Cele dneve so se dušili v prahu in trpeli v neznanskem ropotu. Odgovorni pa jim še vedno niso želeli urediti spodobnega stanovanja, saj bi stalo preveč. Stvar se je nekako uredila, seveda na škodo stanovalcev. In danes je na območju nekdanje stavbe na Emonski 2 še vedno parkirišče. Zagnali niso niti mešalca.
