Prva naloga je bila naročnina

Govorili smo z Marijo Zupančič iz ljubljanskih Vevč. Marija je naša naročnica že od začetka. Ko smo ji predočili, da je to – reci in piši – že 30 let, ni mogla verjeti. »Kako, prosim?!« Lahko je samo še nadaljevala v enakem in na moč presenečenem tonu: »Pa saj to ni res!«

Za trenutek se ji je namreč zazdelo, kot da bi bilo včeraj. Delala je v šišenski tiskarni, ki se je imenovala Slovenija, bila ves čas tudi nekakšna odvisnica od vsega možnega časopisja in nam kar lepo povedala, da je na Delo naročena še neprimerno dlje, in sicer že pol stoletja, uf, kaj bi časnikarji dali, da bi Slovenijo spet preplavili takšni, kakršna je tudi naša pripadnica Marija Zupančič.

Pa še na neko povezavo se je spomnila: »Letos je tudi že 30 let, odkar sem zakorakala v penzijo!« Bilo je nekako takole: pri 50 je odšla v penzijo in se že v naslednjem hipu naročila na Slovenske novice. Te pa so postale nekakšen blažilni nadomestek.
Ko nas je gospa opozorila, da še zdaleč nima več toliko časa za vso to tiskovino, smo sprva mislili, da gre za klasično frazo naših upokojencev, potem pa nas je mahoma streznila z odgovorom, da ima moža na vozičku ter da njeno življenje poteka zadnje čase tako ali tako predvsem na relaciji najbližja trgovina–domača kuhinja. »Sicer pa si že najdem čas za Novičke!« je vseeno s ponosom dodala.

Sploh zjutraj. »Tako sem že navajena, da si sploh ne predstavljam juter brez časopisa.« V Novicah pogleda malo, kot pravi, za nesrečami, politike pa da ne mara toliko kot njen mož Tone, ki je ravno v tistem z neverjetno pozornostjo zrl v zaslon in gledal nacionalkin tretji program. Tone je bil včasih električar pri podjetju IMP.

Sicer pa imata zakonca Zupančič tudi vnuke. Ožbej je že v srednji šoli, Erazem je osnovnošolec. Menda sta hudo pridna, ju je pohvalila babica Marija, ki ima poleg Slovenskih novic še posebno rada zemljo. Pa saj Marija že komaj čaka na začetek vrtičkarske sezone, pravi, tako rada namreč brska po zemlji in opreza za pridelki. Teh pa se nabere vedno dovolj.