30 LET
Prve slovenske zdravniške licence
Dokazila za pridobitev licence so morala biti s sodno overjenim prevodom prevedena v slovenski jezik.
Odpri galerijo
FOTO: MATEJ DRUŽNIK
Leto 1991 je bilo res prav posebno leto. Ne le ker so takrat v medijski prostor pljusknile Slovenske novice, ampak tudi na številnih drugih področjih. Tudi zdravstvo ni bilo izvzeto.
Tako smo sledili pozivom, povezanim z zdravniškimi licencami. In zobozdravstvenimi tudi.
»Skladno s 5. členom Pravilnika o zdravniških licencah se doktorju dentalne medicine, ki je opravil pripravništvo pred 25. junijem 1991 v eni od republik nekdanje SFR Jugoslavije in je v Republiki Sloveniji opravil strokovni izpit ter je vpisan v register zdravnikov, licenca podeli na podlagi vloge,« so pozivali vrhovi slovenskega zdravstva.
Vlogi za podelitev licence je bilo treba priložiti dokazilo o zaključenem študiju na medicinski fakulteti v Republiki Sloveniji ali dokazilo o zaključenem študiju na medicinski fakulteti v eni od republik nekdanje SFR Jugoslavije pred 25. junijem 1991 in tudi dokazilo o pripravništvu, opravljenem v eni od republik nekdanje SFR Jugoslavije pred 25. junijem 1991. Zdravnik specialist, ki je opravil specialistični izpit pred 25. junijem 1991 v eni od republik nekdanje SFR Jugoslavije, pa je licenco dobil na podlagi vloge in »skladno s 4. členom Pravilnika o zdravniških licencah«.
Licenca se zdravniku, ki je opravil specialistični izpit pred 25. junijem 1991 v eni od republik nekdanje SFR Jugoslavije in je v Republiki Sloveniji opravil strokovni izpit ter je vpisan v register zdravnikov pri Zdravniški zbornici Slovenije, podeli, »če ima zdravnik zaključen program specializacije, ki ga v Republiki Sloveniji ni, se mu skladno s tretjim odstavkom 4. člena Pravilnika podeli licenca za delo na strokovnem področju, ki je vsebinsko najbližje vsebini opravljene specializacije; vsa dokazila morajo biti prevedena v slovenski jezik (sodno overjeni prevod),« se je glasil poziv za licenciranje v Sloveniji.
Svoj zdravniški sistem imamo tri desetletja, kakšnih večjih sprememb pa od takrat, ko se je naš prvi samostojni slovenski zdravstveni sistem začel razvijati – ni bilo kaj prida.
Tako smo sledili pozivom, povezanim z zdravniškimi licencami. In zobozdravstvenimi tudi.
»Skladno s 5. členom Pravilnika o zdravniških licencah se doktorju dentalne medicine, ki je opravil pripravništvo pred 25. junijem 1991 v eni od republik nekdanje SFR Jugoslavije in je v Republiki Sloveniji opravil strokovni izpit ter je vpisan v register zdravnikov, licenca podeli na podlagi vloge,« so pozivali vrhovi slovenskega zdravstva.
Vlogi za podelitev licence je bilo treba priložiti dokazilo o zaključenem študiju na medicinski fakulteti v Republiki Sloveniji ali dokazilo o zaključenem študiju na medicinski fakulteti v eni od republik nekdanje SFR Jugoslavije pred 25. junijem 1991 in tudi dokazilo o pripravništvu, opravljenem v eni od republik nekdanje SFR Jugoslavije pred 25. junijem 1991. Zdravnik specialist, ki je opravil specialistični izpit pred 25. junijem 1991 v eni od republik nekdanje SFR Jugoslavije, pa je licenco dobil na podlagi vloge in »skladno s 4. členom Pravilnika o zdravniških licencah«.
Licenca se zdravniku, ki je opravil specialistični izpit pred 25. junijem 1991 v eni od republik nekdanje SFR Jugoslavije in je v Republiki Sloveniji opravil strokovni izpit ter je vpisan v register zdravnikov pri Zdravniški zbornici Slovenije, podeli, »če ima zdravnik zaključen program specializacije, ki ga v Republiki Sloveniji ni, se mu skladno s tretjim odstavkom 4. člena Pravilnika podeli licenca za delo na strokovnem področju, ki je vsebinsko najbližje vsebini opravljene specializacije; vsa dokazila morajo biti prevedena v slovenski jezik (sodno overjeni prevod),« se je glasil poziv za licenciranje v Sloveniji.
Svoj zdravniški sistem imamo tri desetletja, kakšnih večjih sprememb pa od takrat, ko se je naš prvi samostojni slovenski zdravstveni sistem začel razvijati – ni bilo kaj prida.
