Rupel iskal filmski kompromis

V začetku devetdesetih let so Slovenske novice kar nekaj pozornosti namenile ustvarjanju krovnega zakona s področja filmske umetnosti.

Zoran Pistotnik in Silvan Furlan, avtorja papirnatega špeha na 140 straneh, sta divje zagovarjala, da je njun najboljši, ugovarjali pa so jima sestavljalci tistega na 14 straneh, ki ga je pripravilo Društvo slovenskih filmskih delavcev skupaj s predsednikom Marcelom Buhom. Kar z neba je notri padel še Zmago Jelinčič.

Na vladi se namreč o filmskem zakonu niso hoteli pogovarjati, zato je začel Marcel Buh lobirati in je zadevo prepustil poslancu Jelinčiču, ki je bil (ali je še zdaj, dokumenti ne kažejo; op. a.) tudi član Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev. Ni mu uspelo. Je pa pozneje vsa akcija šla v roke odboru za kulturo, ki ga je vodil Dimitrij Rupel, ki se je zavzel za to, da naj bi šel zakon o filmski dejavnosti v proceduro pred krovnim zakonom, zakonom o kulturi, ki so ga začeli ustvarjati že leta 1991.

​

Vsi vpleteni, z Ruplom na čelu, so se začeli zavzemati, da bi končni tekst moral biti zadovoljiv kompromis med tistimi 140 in 14 stranmi.