30 LET
Obujamo spomine: Vas kozolcev v Mirnski dolini
V Šentrupertu raste edinstven muzej v naravi, ki poveličuje našo izjemno dediščino.
Odpri galerijo
V Šentrupertu na Dolenjskem bo vas kozolcev. FOTO: Bojan Rajšek
Vseskozi smo slutili, da je kozolec nekaj posebnega, izjemna arhitekturna mojstrovina in dediščina, ki je vzniknila in se ohranila le na širšem slovenskem območju. Kar 80 odstotkov vseh obstoječih kozolcev je v Sloveniji, nekaj jih je tudi v Avstriji, kjer živi slovenska manjšina, in pa v Italiji na Južnem Tirolskem.
Že desetletja imajo zgolj estetsko funkcijo, ki jo bolj ali manj vzdržujemo in ohranjamo. Ko se peljemo, denimo proti Gorenjski ali kam drugam, neredko naletimo na razpadajoči, podirajoči se kozolec, katerega lastnik očitno nima denarja za obnovo. Država pa seveda tudi ne.
Zato so se pred desetletjem v Šentrupertu na Dolenjskem lotili popisa kozolcev Mirnske doline in jih sklenili preseliti v muzej na prostem pri Šentrupertu. Dela sta se lotila župan Rupert Gole in direktor projekta Muzej na prostem Peter Geršič. Tako so jih zgolj na območju Mirnske doline našteli in popisali kar 650, med njimi zelo ohranjene toplarje pa tudi razpadajoče kozolce, od katerih so stali le še stebri, rante pa so že sprhnele.
Prebivalci doline in zlasti lastniki kozolcev so z veseljem sodelovali pri popisu, za vsakega so pripravili dokumentacijo, ki je neizčrpen vir informacij o tej izjemni stavbarski dediščini.
Za muzej kozolcev na prostem so določili kar 36.000 kvadratnih metrov travnika pri Šentrupertu, kjer danes res stoji 19 kozolcev in sušilnih naprav. Najstarejši je Lukatov toplar iz leta 1795, ki torej ne šteje nič manj kot 226 let. Je edini v muzeju, ki je bil tudi originalno pokrit s slamo.
Kot nam je pred leti pojasnil tesar Alojz Gregorič, so jih izdelovali iz hrasta in smreke.
»Včasih, ko so jih tesali in sestavljali na roke, je pri delih sodelovalo vsaj pet tesarjev, pri sestavljanju pa tudi do 30. Postavljali smo ga en mesec,« pove Gregorčič.
Projekt Dežela kozolcev je stal milijon evrov, pravzaprav malo glede na to, da se je danes naravnost čarobno sprehoditi med kozolci.
Že desetletja imajo zgolj estetsko funkcijo, ki jo bolj ali manj vzdržujemo in ohranjamo. Ko se peljemo, denimo proti Gorenjski ali kam drugam, neredko naletimo na razpadajoči, podirajoči se kozolec, katerega lastnik očitno nima denarja za obnovo. Država pa seveda tudi ne.
Zato so se pred desetletjem v Šentrupertu na Dolenjskem lotili popisa kozolcev Mirnske doline in jih sklenili preseliti v muzej na prostem pri Šentrupertu. Dela sta se lotila župan Rupert Gole in direktor projekta Muzej na prostem Peter Geršič. Tako so jih zgolj na območju Mirnske doline našteli in popisali kar 650, med njimi zelo ohranjene toplarje pa tudi razpadajoče kozolce, od katerih so stali le še stebri, rante pa so že sprhnele.
Prebivalci doline in zlasti lastniki kozolcev so z veseljem sodelovali pri popisu, za vsakega so pripravili dokumentacijo, ki je neizčrpen vir informacij o tej izjemni stavbarski dediščini.
Za muzej kozolcev na prostem so določili kar 36.000 kvadratnih metrov travnika pri Šentrupertu, kjer danes res stoji 19 kozolcev in sušilnih naprav. Najstarejši je Lukatov toplar iz leta 1795, ki torej ne šteje nič manj kot 226 let. Je edini v muzeju, ki je bil tudi originalno pokrit s slamo.
Kot nam je pred leti pojasnil tesar Alojz Gregorič, so jih izdelovali iz hrasta in smreke.
»Včasih, ko so jih tesali in sestavljali na roke, je pri delih sodelovalo vsaj pet tesarjev, pri sestavljanju pa tudi do 30. Postavljali smo ga en mesec,« pove Gregorčič.
Projekt Dežela kozolcev je stal milijon evrov, pravzaprav malo glede na to, da se je danes naravnost čarobno sprehoditi med kozolci.
