30 LET
Vselej so ji prinesle kaj lepega
Svojci znane pisateljice Karoline Kolmanič tudi po njeni smrti tik pred novim letom zaradi covida-19 ostajajo naši naročniki.
Odpri galerijo
Med tistimi, ki so se že v prvem letu izhajanja naročili na Slovenske novice, že 30 let je od tega, je bila tudi znana slovenska pisateljica, pedagoginja in prevajalka Karolina Kolmanič, rojena v Lomanošah pri Gornji Radgoni, največji del življenja pa je vendarle preživela v Murski Soboti, kjer je decembra lani, stara 90 let, tudi umrla.
Čeprav se je že poslovila, pa raznašalec na njen naslov še vedno prinese Novice. Najbližji svojci niso odpovedali priljubljenega časopisa svoje mame in babice in ga tudi, kot smo slišali v pogovoru s sinom Vladimirjem, ne bodo. Skoraj vedno, ko sva se v zadnjih desetletjih srečevala in klepetala, je beseda nanesla tudi na Slovenske novice.
»Vesela sem, da imam naročene tudi Slovenske novice, ki mi prinesejo vselej kaj novega. Ob jutranjem branju sem pogosto dobila navdih, da sem nadaljevala pisanje svojih knjig,« je večkrat razlagala Karolina, ki je leta 1992 ostala brez moža. Sedem let pozneje pa se je smrtno ponesrečil še sin Bojan. Čeprav je tako rekoč do zadnjega sama skrbela zase, ji je ob strani stalo pet vnukov, pravnuk in še zlasti sin Vladimir, znani slovenski diplomat, ki ji je pomagal tudi pri izdaji nekaterih njenih v angleščino prevedenih knjig.
Naša bralka in vedno hvaležna sogovornica Karolina, ki se je okužila s covidom-19, je bila avtorica skoraj tridesetih knjig, romanov, povesti in dramskih besedil, redno pa je objavljala v različnih glasilih in revijah doma in po svetu. Ne le da je prevajala, tudi več njenih del je prevedenih, nazadnje je, denimo, v angleškem jeziku izšla povest Srečno, srebrna ptica o dogajanju konec druge svetovne vojne v okolici Gornje Radgone.
Čeprav poezija ni bila njeno glavno področje, je kar več njenih pesmi uglasbenih. Leta 2018 so v Pokrajinski in študijski knjižnici v Murski Soboti začeli podeljevati Karolinino bralno značko. Od leta 1969 je bila članica Društva slovenskih pisateljev Pen. Je tudi prejemnica številnih domačih in mednarodnih nagrad in priznanj. Službovala je tudi kot učiteljica na osnovnih šolah v Kuzmi, Gederovcih in Murski Soboti.
Čeprav se je že poslovila, pa raznašalec na njen naslov še vedno prinese Novice. Najbližji svojci niso odpovedali priljubljenega časopisa svoje mame in babice in ga tudi, kot smo slišali v pogovoru s sinom Vladimirjem, ne bodo. Skoraj vedno, ko sva se v zadnjih desetletjih srečevala in klepetala, je beseda nanesla tudi na Slovenske novice.
»Vesela sem, da imam naročene tudi Slovenske novice, ki mi prinesejo vselej kaj novega. Ob jutranjem branju sem pogosto dobila navdih, da sem nadaljevala pisanje svojih knjig,« je večkrat razlagala Karolina, ki je leta 1992 ostala brez moža. Sedem let pozneje pa se je smrtno ponesrečil še sin Bojan. Čeprav je tako rekoč do zadnjega sama skrbela zase, ji je ob strani stalo pet vnukov, pravnuk in še zlasti sin Vladimir, znani slovenski diplomat, ki ji je pomagal tudi pri izdaji nekaterih njenih v angleščino prevedenih knjig.
Naša bralka in vedno hvaležna sogovornica Karolina, ki se je okužila s covidom-19, je bila avtorica skoraj tridesetih knjig, romanov, povesti in dramskih besedil, redno pa je objavljala v različnih glasilih in revijah doma in po svetu. Ne le da je prevajala, tudi več njenih del je prevedenih, nazadnje je, denimo, v angleškem jeziku izšla povest Srečno, srebrna ptica o dogajanju konec druge svetovne vojne v okolici Gornje Radgone.
Čeprav poezija ni bila njeno glavno področje, je kar več njenih pesmi uglasbenih. Leta 2018 so v Pokrajinski in študijski knjižnici v Murski Soboti začeli podeljevati Karolinino bralno značko. Od leta 1969 je bila članica Društva slovenskih pisateljev Pen. Je tudi prejemnica številnih domačih in mednarodnih nagrad in priznanj. Službovala je tudi kot učiteljica na osnovnih šolah v Kuzmi, Gederovcih in Murski Soboti.