30 LET
Z morja na odrske deske
Gledališki in filmski igralec Boris Cavazza je zavidal navigatorjem, ki so imeli bele uniforme, zato so jih tudi dekleta imele raje.
Odpri galerijo
Boris Cavazza z Milado Kalezić v filmu To so gadi iz leta 1977 FOTO: Pr
Boris Cavazza, danes dvainosemdesetletnik, se je rodil leta 1939 očetu Italijanu in mami Slovenki v Milanu. Potem ko je umrl oče, so se preselili v Slovenijo. O njegovem igranju v gledališču in filmu vemo že skoraj vse, precej manj pa o njegovem zanimivem življenju, ki se vse do vpisa na AGRFT bere kot pustolovski roman.
Otroštvo je preživel v Krškem, potem se vpisal na pomorsko šolo v Piranu in bil najprej nekaj časa mornar. Na pomorsko šolo se je vpisal, ker ima rad morske jedi in česen, tako je povedal leta 1992 za naš časopis. Primorec si je na kosilu z našo novinarko leta 1994 v nasprotju s pričakovanji naročil ormoški muškat otonel.
Na ladji je bil strojni, tretji častnik. To so tisti, ki poslušajo, ali bati dobro tolčejo. »Vedno sem zavidal navigatorjem, ki so imeli bele uniforme in so se sprehajali po palubi, na svežem zraku, pod zvezdami. Pa tudi dekleta so imela raje bele uniforme.«
Takrat je slikovito in nič kaj narejeno pripovedoval o velikanskih valovih: »Vsi na krovu so molili, zame pa so bili le vznemirljiv izziv.«
In kako je pristal na odru in pred kamero? Morje je izjemno, a začela ga je motiti utesnjenost ladijskih kabin.
Šel je v Ljubljano in želel študirati medicino ali biologijo, pa bi moral narediti preveč diferencialnih izpitov. Takrat sta prijateljevala z Daretom Valičem, ki je že bil na fakulteti. »Pa sem si rekel: 'No, to bi lahko tudi jaz počel.'« In je šel in študiral.
No, preskok z morja na odrske deske vsaj danes ni več običajen. Pa se mu je izšlo, tudi zato, ker je bil vseskozi vztrajen. »Pri vsaki stvari je najlaže reči tega pa ne znam, se obrniti in oditi.«
Otroštvo je preživel v Krškem, potem se vpisal na pomorsko šolo v Piranu in bil najprej nekaj časa mornar. Na pomorsko šolo se je vpisal, ker ima rad morske jedi in česen, tako je povedal leta 1992 za naš časopis. Primorec si je na kosilu z našo novinarko leta 1994 v nasprotju s pričakovanji naročil ormoški muškat otonel.
Na ladji je bil strojni, tretji častnik. To so tisti, ki poslušajo, ali bati dobro tolčejo. »Vedno sem zavidal navigatorjem, ki so imeli bele uniforme in so se sprehajali po palubi, na svežem zraku, pod zvezdami. Pa tudi dekleta so imela raje bele uniforme.«
Takrat je slikovito in nič kaj narejeno pripovedoval o velikanskih valovih: »Vsi na krovu so molili, zame pa so bili le vznemirljiv izziv.«
In kako je pristal na odru in pred kamero? Morje je izjemno, a začela ga je motiti utesnjenost ladijskih kabin.
Šel je v Ljubljano in želel študirati medicino ali biologijo, pa bi moral narediti preveč diferencialnih izpitov. Takrat sta prijateljevala z Daretom Valičem, ki je že bil na fakulteti. »Pa sem si rekel: 'No, to bi lahko tudi jaz počel.'« In je šel in študiral.
No, preskok z morja na odrske deske vsaj danes ni več običajen. Pa se mu je izšlo, tudi zato, ker je bil vseskozi vztrajen. »Pri vsaki stvari je najlaže reči tega pa ne znam, se obrniti in oditi.«
