30 LET
Za Ano so Novice lesketajoči se kamenček
Prebere vse do zadnjega, za Ano Jezernik pa je slikovni material, ki ga vsak dan ponuja časopis, zlata vreden
Odpri galerijo
Zjutraj preleti vse naslove, dokončno pa jih vendarle prebere šele v poznejših urah. FOTO: DEJAN JAVORNIK
Ana Jezernik je z društvom upokojencev dodobra prekrižarila Slovenijo. Naša naročnica že od samega začetka se zelo rada spominja tistih dni. Slovenija je kot nekakšen diamant, ki leži v kristalno čistem jezeru, smo se strinjali. Že od daleč bi ga videli, kako se lesketa in kako nas vabi. To je ta naša domovina, ki je, tako kot Slovenske novice, že 30 let na tem svetu.
Ana Jezernik je po rodu s štajerske strani reke Save, izhaja namreč z območja pri Zidanem Mostu. Vendar pa naša naročnica živi že pol stoletja v Ljubljani. V glavnem mestu se je pridružila sestri, ki je že pred njo zapustila rodne kraje pod Lisco, tu dobila službo, postala delavka za tekočim trakom, delovala pa je tudi v domu starejših.
ezernikova pa je našla še en diamant. Zanjo so ta lesketajoči se kamenček – Slovenske novice. »Še zmeraj se mi zdijo tako simpatične, kot so se mi zdele že na samem začetku,« je poudarila asimilirana Bežigrajčanka. Ko so Novice prihrumele na medijsko sceno, so ji bile všeč že zaradi formata. »Če časopis lažje držim v rokah, ga tudi lažje berem,« je bilo njeno vodilo.
Sicer pa Ana še dandanes vse do zadnjega prebere, mimo nje ne gre, kot pravi, prav nobena natisnjena beseda, kaj šele fotografija, zavedajoč se, da je tudi slikovni material, ki ga vsak dan ponujajo Novice, resnično zlata vreden.
Prepričani smo, da je sočna in žgečkljiva sredinska stran v Novicah ena kultnejših. A nas je Ana Jezernik kljub temu pošteno presenetila, ko nam je brez kančka sramežljivosti zaupala, da redno oplazi tudi tiste fotografije, saj veste, na sredini.
A še preden smo odprli usta in jo želeli nekaj bolj ali manj hudomušnega vprašati, je gospa zvito zavila pogovor v povsem drugo smer, izvedeli smo, da v Slovenskih novicah ne gre mimo nje prav noben kuharski recept pa tudi zdravstveni nasveti ne. Našo pozornost je preusmerila še z dejstvom, da že navsezgodaj preleti vse naslove, dokončno pa Novice vendarle prebere šele v poznejših urah. To pa zato, ker časa, pa čeprav je upokojenka, ni nikdar na pretek, treba je vendar narediti še zajtrk, pa kaj pospraviti, skuhati kosilo, skočiti po opravkih …
Ana Jezernik je po rodu s štajerske strani reke Save, izhaja namreč z območja pri Zidanem Mostu. Vendar pa naša naročnica živi že pol stoletja v Ljubljani. V glavnem mestu se je pridružila sestri, ki je že pred njo zapustila rodne kraje pod Lisco, tu dobila službo, postala delavka za tekočim trakom, delovala pa je tudi v domu starejših.
ezernikova pa je našla še en diamant. Zanjo so ta lesketajoči se kamenček – Slovenske novice. »Še zmeraj se mi zdijo tako simpatične, kot so se mi zdele že na samem začetku,« je poudarila asimilirana Bežigrajčanka. Ko so Novice prihrumele na medijsko sceno, so ji bile všeč že zaradi formata. »Če časopis lažje držim v rokah, ga tudi lažje berem,« je bilo njeno vodilo.
Sicer pa Ana še dandanes vse do zadnjega prebere, mimo nje ne gre, kot pravi, prav nobena natisnjena beseda, kaj šele fotografija, zavedajoč se, da je tudi slikovni material, ki ga vsak dan ponujajo Novice, resnično zlata vreden.
Prepričani smo, da je sočna in žgečkljiva sredinska stran v Novicah ena kultnejših. A nas je Ana Jezernik kljub temu pošteno presenetila, ko nam je brez kančka sramežljivosti zaupala, da redno oplazi tudi tiste fotografije, saj veste, na sredini.
A še preden smo odprli usta in jo želeli nekaj bolj ali manj hudomušnega vprašati, je gospa zvito zavila pogovor v povsem drugo smer, izvedeli smo, da v Slovenskih novicah ne gre mimo nje prav noben kuharski recept pa tudi zdravstveni nasveti ne. Našo pozornost je preusmerila še z dejstvom, da že navsezgodaj preleti vse naslove, dokončno pa Novice vendarle prebere šele v poznejših urah. To pa zato, ker časa, pa čeprav je upokojenka, ni nikdar na pretek, treba je vendar narediti še zajtrk, pa kaj pospraviti, skuhati kosilo, skočiti po opravkih …
