30 LET
Želel je novo zastavo
Jureta Šterka so imeli kolegi pomorščaki za Rusa ali Slovaka, zato je hotel na njej ohraniti iste barve, a bile bi postavljene pokonci.
Odpri galerijo
Leto 2004 v Piranu FOTO: Jaroslav Jankovič
Naša zastava trobojnica, sestavljena iz bele, modre in rdeče, simbol slovenstva iz 19. stoletja, včasih za tujca ni nič kaj prepoznavna. Na kakšnih tekmah mislijo, da so navijači prišli iz Rusije, spet drugi nas zamenjujejo za Slovake in tako naprej. Zamisli o zamenjavi naših državnih simbolov, zlasti zastave, je bilo po osamosvojitvi kar nekaj.
Eno bolj zanimivih je avgusta 1999 ustvaril naš najslavnejši pomorščak Jure Šterk (1937–2009), ki je na svoji tretji plovbi okoli sveta izginil nekje v Indijskem oceanu. Njegovo dobrih devet metrov dolgo barko je po skoraj enem letu našla ameriška izvidniška ladja, kakih 1000 kilometrov pred Avstralijo. Zadnji stavek v Dnevniku zadnje plovbe 379. dne 1. januarja 2009 na 24.241 miljah se glasi: »Upam le, da bo jambor vzdržal.« Ob enih zjutraj 2. januarja je še zapisal, da je vreme oblačno.
Jure Šterk nam je povedal, da bo vztrajal pri referendumu za novo zastavo. Razlog? »Pomorščaki, ki jih srečujem po svetovnih morjih, zastavo – in z njo mene – zamenjajo za slovaško ali rusko.«
Predlagal je minimalne spremembe. »Barve in zaporedje barv: bela, modra, rdeča naj bi ostale enake. Vendar bi stale pokonci in ne po dolgem.« Tudi za grb je menil, da ga na zastavi sploh ne potrebujemo. »Če pa nekateri menijo, da je potreben, lahko tudi ostane.« Zato je predlagal referendum, saj se mu je zdelo vprašanje zastave preveč pomembno, da bi se z njo ukvarjali in odločali zgolj poslanci.
Šterk je poudaril, da pomorščakov včasih nikakor ne more prepričati, da je zastava slovenska in ne ruska ali slovaška. Pa vedimo, da so pomorci eni največjih poznavalcev zastav in državnih simbolov na svetu, saj se s tem na plovbi neposredno srečujejo. »Medtem ko naši sosedje Avstrijci, Italijani pa tudi Nemci še nekako prepoznajo našo trobojnico, je Francozom in Skandinavcem povsem neznana.«
Eno bolj zanimivih je avgusta 1999 ustvaril naš najslavnejši pomorščak Jure Šterk (1937–2009), ki je na svoji tretji plovbi okoli sveta izginil nekje v Indijskem oceanu. Njegovo dobrih devet metrov dolgo barko je po skoraj enem letu našla ameriška izvidniška ladja, kakih 1000 kilometrov pred Avstralijo. Zadnji stavek v Dnevniku zadnje plovbe 379. dne 1. januarja 2009 na 24.241 miljah se glasi: »Upam le, da bo jambor vzdržal.« Ob enih zjutraj 2. januarja je še zapisal, da je vreme oblačno.
Predlog za novo trobojnico FOTO: Dokumentacija Delo
Jure Šterk nam je povedal, da bo vztrajal pri referendumu za novo zastavo. Razlog? »Pomorščaki, ki jih srečujem po svetovnih morjih, zastavo – in z njo mene – zamenjajo za slovaško ali rusko.«
Predlagal je minimalne spremembe. »Barve in zaporedje barv: bela, modra, rdeča naj bi ostale enake. Vendar bi stale pokonci in ne po dolgem.« Tudi za grb je menil, da ga na zastavi sploh ne potrebujemo. »Če pa nekateri menijo, da je potreben, lahko tudi ostane.« Zato je predlagal referendum, saj se mu je zdelo vprašanje zastave preveč pomembno, da bi se z njo ukvarjali in odločali zgolj poslanci.
Šterk je poudaril, da pomorščakov včasih nikakor ne more prepričati, da je zastava slovenska in ne ruska ali slovaška. Pa vedimo, da so pomorci eni največjih poznavalcev zastav in državnih simbolov na svetu, saj se s tem na plovbi neposredno srečujejo. »Medtem ko naši sosedje Avstrijci, Italijani pa tudi Nemci še nekako prepoznajo našo trobojnico, je Francozom in Skandinavcem povsem neznana.«
