NAROČNIK
Žena Nives bere zjutraj, on po kosilu
Inštruktor prve pomoči Arpad Pinter hrani prve izvode Slovenskih novic iz leta 1991.
Odpri galerijo
Arpad Pinter z izvodom Novic iz leta 1991 FOTO: Moni Černe
Veliko zvestih naročnikov imajo Slovenske novice tudi v slovenski Istri. Pred dnevi smo obiskali 58-letnega Arpada Pinterja in njegovo ženo Nives, ki z višavsko terierko Mimi živita v koprskem blokovskem naselju. Nives dela v koprski covid ambulanti, Arpad je bil do upokojitve 24 let zaposlen v vojski kot zdravstveni tehnik.
Je prvi medicinski tehnik v Sloveniji, ki je opravil šolanje za dekompresijsko komoro v Italiji, je mednarodni inštruktor za prvo pomoč. Med drugim je služil v Afganistanu, Albaniji, na Kosovu, vaje so imeli po Evropi, delal je na letalonosilki, nazadnje leta 2015, bil na mnogih humanitarnih misijah, prejel je veliko vojaških medalj, ki smo si jih ogledali na steni.
Prej je enajst let delal na izolski urgenci, nam pove Pirančan z madžarskimi koreninami, tudi sodni tolmač za madžarski jezik. V pokoju je od jeseni 2019, zdaj veliko kolesari, junija se je s kolesom podal na šestdnevno pot do Lendave, pot bo ponovil tudi letos, a se bo peljal tudi nazaj, iz Kopra v Lendavo. Slika in fotografira, pripoveduje, medtem ko nam pokaže nekaj svojih dih jemajočih fotografij Pirana in Japonske, nad katero je tako kot nad njihovimi prebivalci navdušen.
Uči se japonščine, govori madžarsko, italijansko, albansko, vse jugoslovanske jezike, angleško, promil japonščine, učil pa se je tudi arabščine. Veliko potuje in bere. Naročen je samo na Slovenske novice, in to že 30 let, njegova žena je naročena na revijo Suzy, ki prav tako nastaja v naši časopisni hiši.
Pokaže nam arhiv časopisnih člankov, med njimi je celo nekaj izvodov našega časnika iz leta 1991.
Medtem ko Nives Novice bere zjutraj, Arpad časnik pusti do kosila. »Takrat preberem vse, od prve do zadnje strani, in tako od ponedeljka do sobote. Najprej grem na zadnjo stran in preberem vice v kolofoktarju.«
Všeč mu je, da pišemo o zgodbah iz Slovenije, ne iz tujine, slednje najde na spletu, pravi. Prav tako ne pogreša političnih tem. Ko ga vprašamo, ali bi kaj spremenil, pove, da ne, prav tako žena.
»Morda bi izpustil eno od dveh ali treh strani športa.«
S časopisom sta zelo zadovoljna, zato je tako dolgo pri hiši. Na naše vprašanje, ali je vsebina, ki jo morda pogreša, po dolgem razmisleku odgovori, da ga zanima tudi življenje ljudi na visokogorskih kmetijah, drugega ne pogreša.
Pred slovesom nam pove, da je bil pred leti naš srečni nagrajenec: »Sodeloval sem v vaši nagradni igri in celo dobil nagrado, to je bil vikend paket v Kranjski Gori,« sklene gostoljubni Apard, ki ima hčerko in dve vnukinji in za katerim je zanimivo življenje, najboljše pa bržkone še prihaja. Takoj ko bo mogoče, se z ženo spet odpravita v ljubljeno deželo, šla bosta na sever Japonske, smo izvedeli.
Je prvi medicinski tehnik v Sloveniji, ki je opravil šolanje za dekompresijsko komoro v Italiji, je mednarodni inštruktor za prvo pomoč. Med drugim je služil v Afganistanu, Albaniji, na Kosovu, vaje so imeli po Evropi, delal je na letalonosilki, nazadnje leta 2015, bil na mnogih humanitarnih misijah, prejel je veliko vojaških medalj, ki smo si jih ogledali na steni.
Prej je enajst let delal na izolski urgenci, nam pove Pirančan z madžarskimi koreninami, tudi sodni tolmač za madžarski jezik. V pokoju je od jeseni 2019, zdaj veliko kolesari, junija se je s kolesom podal na šestdnevno pot do Lendave, pot bo ponovil tudi letos, a se bo peljal tudi nazaj, iz Kopra v Lendavo. Slika in fotografira, pripoveduje, medtem ko nam pokaže nekaj svojih dih jemajočih fotografij Pirana in Japonske, nad katero je tako kot nad njihovimi prebivalci navdušen.
Uči se japonščine, govori madžarsko, italijansko, albansko, vse jugoslovanske jezike, angleško, promil japonščine, učil pa se je tudi arabščine. Veliko potuje in bere. Naročen je samo na Slovenske novice, in to že 30 let, njegova žena je naročena na revijo Suzy, ki prav tako nastaja v naši časopisni hiši.
Pokaže nam arhiv časopisnih člankov, med njimi je celo nekaj izvodov našega časnika iz leta 1991.
Medtem ko Nives Novice bere zjutraj, Arpad časnik pusti do kosila. »Takrat preberem vse, od prve do zadnje strani, in tako od ponedeljka do sobote. Najprej grem na zadnjo stran in preberem vice v kolofoktarju.«
Všeč mu je, da pišemo o zgodbah iz Slovenije, ne iz tujine, slednje najde na spletu, pravi. Prav tako ne pogreša političnih tem. Ko ga vprašamo, ali bi kaj spremenil, pove, da ne, prav tako žena.
»Morda bi izpustil eno od dveh ali treh strani športa.«
S časopisom sta zelo zadovoljna, zato je tako dolgo pri hiši. Na naše vprašanje, ali je vsebina, ki jo morda pogreša, po dolgem razmisleku odgovori, da ga zanima tudi življenje ljudi na visokogorskih kmetijah, drugega ne pogreša.
Pred slovesom nam pove, da je bil pred leti naš srečni nagrajenec: »Sodeloval sem v vaši nagradni igri in celo dobil nagrado, to je bil vikend paket v Kranjski Gori,« sklene gostoljubni Apard, ki ima hčerko in dve vnukinji in za katerim je zanimivo življenje, najboljše pa bržkone še prihaja. Takoj ko bo mogoče, se z ženo spet odpravita v ljubljeno deželo, šla bosta na sever Japonske, smo izvedeli.
