26 let živeli od mačje hrane
Rusinja je bila nazadnje zunaj pri 16 letih. Z mamo sta si hišo delili s crknjenimi mačkami.
Odpri galerijo
Sprijeli so se v velikanski dred.
Izraz pretirano zaščitniška mati je Rusinja Tatjana Bušujeva ponesla na povsem novo raven. V želji, da bi hčer Nadeždo zaščitila pred nevarnostjo zunanjega sveta, jo je, kot smo na kratko poročali, tako rekoč zaklenila v hišo, zato dekle, no, danes že 42-letna ženska, domačega praga v vasici Arefinski na zahodu Rusije ni prestopilo že dolgih 26 let. Pa tudi zdaj je materino željo, naj varno ostane skrita doma, prekršila le, ker je Tatjana hudo zbolela in je morala v bolnišnico.
Tatjana je bila menda že od nekdaj bolj zaščitniška kot druge matere, a je njen strah za hčerko ušel nadzoru z njeno upokojitvijo. Nadežda, poprej dokaj vsakdanja osnovnošolka, se po pouku nenadoma ni več smela družiti z vrstniki, mama jo je vse bolj priklepala nase in na dom, dokler ne ene ne druge nenadoma ni bilo več na spregled. Postali sta popolni samotarki, ki sta si za zidovi svoje hišice ustvarili lasten svet, v zunanjega pa nista pomolili niti nosu več. In čeprav so se sosedje sprva poskušali vmešati, vsaj toliko, da bi dekle nadaljevalo šolo, so zaradi Tatjaninih rezkih odgovorov, naj se brigajo zase, sčasoma obupali in čudaškima mami in hčeri pustili, da živita, kot sta si izbrali. V popolni samoizolaciji.
Kako je ostarela Rusinja prepričala tedaj 16-letno hčer, naj ne zapusti varnega pristana hiše, ni jasno. A je med vaščani prevladalo prepričanje, da se je Nadežda pač navadila takšnega življenja. Menda si ni umila las že 12 let, tako da so se ji zavozlali v eno samo umazano gmoto. Pa tudi oblečena je že leta v eno in isto. Z mamo sta živeli od mačje hrane, spali skupaj v eni postelji, kjer so se jima pridružile le njune mačke, teh pa se nista znebili niti, ko so crknile.
»Pa kaj, če je mrtva mačka na kavču? Morda bom tudi sama kmalu mrtva ležala na kavču. Sicer pa je njihovo življenje lepše kot moje,« naj bi Nadežda dejala vaškemu svetu, ko je po 26 letih naposled odšla v vas. A čeprav je potožila nad lastnim življenjem, da je kot živi mrtvec, hkrati zavrača vsakršno pomoč. »Telesno je zdrava, tudi nobene duševne bolezni nima. Odrasla ženska je, ki živi z materjo in je tega vajena. Če je na papirju z njo vse v redu, je ne moremo prisiliti, da si poišče pomoč,« je dejala socialna delavka Larisa Mikhejeva.
Tatjana je bila menda že od nekdaj bolj zaščitniška kot druge matere, a je njen strah za hčerko ušel nadzoru z njeno upokojitvijo. Nadežda, poprej dokaj vsakdanja osnovnošolka, se po pouku nenadoma ni več smela družiti z vrstniki, mama jo je vse bolj priklepala nase in na dom, dokler ne ene ne druge nenadoma ni bilo več na spregled. Postali sta popolni samotarki, ki sta si za zidovi svoje hišice ustvarili lasten svet, v zunanjega pa nista pomolili niti nosu več. In čeprav so se sosedje sprva poskušali vmešati, vsaj toliko, da bi dekle nadaljevalo šolo, so zaradi Tatjaninih rezkih odgovorov, naj se brigajo zase, sčasoma obupali in čudaškima mami in hčeri pustili, da živita, kot sta si izbrali. V popolni samoizolaciji.
Kako je ostarela Rusinja prepričala tedaj 16-letno hčer, naj ne zapusti varnega pristana hiše, ni jasno. A je med vaščani prevladalo prepričanje, da se je Nadežda pač navadila takšnega življenja. Menda si ni umila las že 12 let, tako da so se ji zavozlali v eno samo umazano gmoto. Pa tudi oblečena je že leta v eno in isto. Z mamo sta živeli od mačje hrane, spali skupaj v eni postelji, kjer so se jima pridružile le njune mačke, teh pa se nista znebili niti, ko so crknile.
»Pa kaj, če je mrtva mačka na kavču? Morda bom tudi sama kmalu mrtva ležala na kavču. Sicer pa je njihovo življenje lepše kot moje,« naj bi Nadežda dejala vaškemu svetu, ko je po 26 letih naposled odšla v vas. A čeprav je potožila nad lastnim življenjem, da je kot živi mrtvec, hkrati zavrača vsakršno pomoč. »Telesno je zdrava, tudi nobene duševne bolezni nima. Odrasla ženska je, ki živi z materjo in je tega vajena. Če je na papirju z njo vse v redu, je ne moremo prisiliti, da si poišče pomoč,« je dejala socialna delavka Larisa Mikhejeva.
