FENOMEN
Ana se je vrnila od mrtvih: Sem dokaz, da je to mogoče
Doživela je nenavadno nesrečo, po kateri je bilo njeno telo podhlajeno.
Odpri galerijo
Ana Bagenholm je po 12 dneh odprla oči. FOTO: posnetek zaslona
Človeško telo naj bi najbolje funkcioniralo pri temperaturi okorg 37 stopinj Celzija, ob zvišani ali znižani pa se poveča pritisk na naše vitalne organe. Obstajajo tudi primeri, ki mejijo na čudež, ko so ljudje preživeli, znanost pa tega ne zna pojasniti.
Eden takih je švedska zdravnica Ana Bagenholm, ki je maja 1999 med smučanjem s prijatelji v okolici mesta Tromso na severu Norveške padla in nekako končala pod zamrznjenim slapom, na koncu pa padla na glavo v ledeno vodo. Prijatelji so jo ujeli za smučarske čevlje in preprečili, da bi potonila, niso pa je mogli izvleči iz ledene vode. Nekako ji je pod vodo uspelo najti žep zraka, da se je vsaj malo nadihala, a v ledeni vodi so njena oblačila postajala vse težja in skoraj ledena. Medtem ko so prijatelji klicali na pomoč, se je temperatura njenega telesa naglo nižala in izgubila je zavest.
Ko so jo reševalci rešili, je bila pod vodo 80 minut. Ni imela utripa, bila je ledena. V bolnišnici so jo priklopili na EKG, a je bila črta, ki kaže bitje srca, povsem ravna. Tudi po nekaj urah se njena telesna temperatura ni dvignila nad 14 stopinj Celzija.
Zdravniki je niso hoteli razglasiti za mrtvo pred dosegom normalne temperature. V operacijski dvorani so kri speljali iz njenega telesa v napravo, ki jo je ogrela, nato pa vrnili v telo. Čez nekaj ur se je njena telesna temperatura začela dvigati, srce je začelo biti. Po 12 dneh je odprla oči. Skoraj šest let je potrebovala, da je povsem okrevala.
Ana danes dela kot radiologinja v isti bolnišnici, kjer so ji rešili življenje. Čeprav je mraz ustavil njeno srce, paraliziral mišice in zamrznil živce, pa je ohranil njene možgane. »Sem živi dokaz, da je to mogoče. Pomembno je začeti oživljati, poklicati na pomoč. Spraviti osebo v pravo bolnišnico,« je za BBC komentirala izkušnjo z bližino smrti pred 20 leti.
Eden takih je švedska zdravnica Ana Bagenholm, ki je maja 1999 med smučanjem s prijatelji v okolici mesta Tromso na severu Norveške padla in nekako končala pod zamrznjenim slapom, na koncu pa padla na glavo v ledeno vodo. Prijatelji so jo ujeli za smučarske čevlje in preprečili, da bi potonila, niso pa je mogli izvleči iz ledene vode. Nekako ji je pod vodo uspelo najti žep zraka, da se je vsaj malo nadihala, a v ledeni vodi so njena oblačila postajala vse težja in skoraj ledena. Medtem ko so prijatelji klicali na pomoč, se je temperatura njenega telesa naglo nižala in izgubila je zavest.
Ko so jo reševalci rešili, je bila pod vodo 80 minut. Ni imela utripa, bila je ledena. V bolnišnici so jo priklopili na EKG, a je bila črta, ki kaže bitje srca, povsem ravna. Tudi po nekaj urah se njena telesna temperatura ni dvignila nad 14 stopinj Celzija.
Zdravniki je niso hoteli razglasiti za mrtvo pred dosegom normalne temperature. V operacijski dvorani so kri speljali iz njenega telesa v napravo, ki jo je ogrela, nato pa vrnili v telo. Čez nekaj ur se je njena telesna temperatura začela dvigati, srce je začelo biti. Po 12 dneh je odprla oči. Skoraj šest let je potrebovala, da je povsem okrevala.
Ana danes dela kot radiologinja v isti bolnišnici, kjer so ji rešili življenje. Čeprav je mraz ustavil njeno srce, paraliziral mišice in zamrznil živce, pa je ohranil njene možgane. »Sem živi dokaz, da je to mogoče. Pomembno je začeti oživljati, poklicati na pomoč. Spraviti osebo v pravo bolnišnico,« je za BBC komentirala izkušnjo z bližino smrti pred 20 leti.
