Družina, ki hodi po vseh štirih

Štirinožna hoja družine Ulas je kombinacija genetskih dejavnikov in okolice, poudarjajo znanstveniki. Gre za turško družino iz Anatolije, ki se premika na resnično nenavaden način.

Od skupno 19 otrok, ki so se rodili Resitu in njegovi Hatice, je 12 zaostalih v razvoju, a to niti ni bistveno, bistveno je, da jih kar pet (sestre Safiye, Hacer, Senem in Emine ter njihov brat Hüseyin) hodi po vseh štirih; z neverjetno okretnostjo uporabljajo svoje roke in noge.

Leta 2006 je BBC o njih že posnel dokumentarec z naslovom Družina, ki hodi po vseh štirih. »Nikoli, tudi ob najbolj nori znanstveni fantaziji, si nisem mislil, da bi se sodobna človeška bitja lahko vrnila v živalsko stanje,« je priznal profesor Nicholas Humphrey, evolucijski psiholog z Londonske šole za ekonomske in politične vede. »Kar nas loči od preostalega živalskega sveta, je dejstvo, da smo vrsta, ki hodi po dveh nogah in drži glavo visoko v zraku,« je dodal.

Mešanica več dejavnikov

Nekateri znanstveniki so to stanje opisali celo kot devolucijo, kar pa je naletelo na kritike drugih strokovnjakov, ki pravijo, da je štirinožna hoja te družine mešanica genetskih in okoliščinskih dejavnikov. Tudi Humphrey je devolucijsko teorijo ostro obsodil in jo označil za globoko žaljivo in znanstveno neodgovorno.

Raziskovalci z Univerze v Liverpoolu so medtem ugotovili, da imajo otroci turške družine okostja, ki so bolj podobna opičjim kot človeškim, male možgane pa da imajo skrčene. Medtem ko opice za premikanje uporabljajo svoje sklepe, ti ljudje uporabljajo dlani, to pa, da je bistvena razlika.

»Mislim, da je to, kar vidimo v tej družini, nekaj, kar ustreza času, ko nismo več hodili kot šimpanzi, ko smo že sestopili z dreves in še nismo postali popolnoma dvonožni,« je dejal Humphrey. Opozoril je, da je na njihov razvoj morda vplivalo tudi to, da pred leti v Turčiji še ni bilo celovitega sistema, ki bi otroke sistematično spodbujal, da bi stali na svojih nogah že po devetih mesecih.