Fant trdi, da je »umrl na Titaniku«, njegova risba razkrila srhljive podrobnosti
Jamey je bil star pet let, ko se je že bal vode in govoril, da je bil na Titaniku, ko je ta trčil v ledeno goro.
Zdaj študent, verjame, da je bil v preteklem življenju nesrečni ladijski arhitekt Thomas Andrews. Njegova obsedenost z ladjo, ki je leta 1912 potonila v severnem Atlantskem oceanu, se je začela, ko je bil star komaj pet let.
Njegova mama je za televizijo LMN pojasnila, da se je že od malih nog »bal globoke vode« in trdi, da se je »spomnil« njenega kolesa iz otroštva, saj naj bi jo gledal z »okna v nebesih«.
V pogovoru za oddajo The Ghost Inside My Child je Jameyjeva mama povedala: »Vedno je bil zelo srečen in radosten, užival je v vsem, kar je počel, imel je veliko osredotočenosti pri učenju, bil je preprost otrok,« je pojasnila. Dejala je tudi, da vsi v njeni družini radi plavajo, zato so doma vgradili bazen. Jamey pa se ga je na smrt bal.
Videl mamo iz nebes
Ko je bil star tri ali štiri leta, se je učil voziti majhno kolo. Povedal je svoji sestri, da je videl svojo mamo, kako se kot otrok vozi z majhnim modrim kolesom po isti cesti. Mama je bila nad tem presenečena, saj tega nikoli ni omenila in ni imela nobenih fotografij. Na to naj bi ji sinček odgovoril: »No, saj veš, da so okna v nebesih, mama,« je dejala.
V naslednjih letih je začel doživljati hude nočne more, med katerimi je tekal po hiši. »Kar naenkrat je pritekel - ni se oziral ne nate ne na okolico, a vedno je bil videti panično, kot da išče način, kako se rešiti,« je povedala mama.
Nekega večera, ko je odšla ven in ga pustila z varuško, se je zgrožena vrnila in ugotovila, da je gledal drugo polovico filma Titanik. »Naslednji dan je začel risati in slikati - sliko za sliko, na vseh je bil Titanik. V prvih dveh tednih je verjetno naslikal 50 slik,« je razkrila.
Ena od njih je imela več kot 100 oken, druga pa je prikazovala vse etaže znotraj plovila.
»Ladjo je poznal na pamet. Tega se ne moreš naučiti z gledanjem filma,« je dejala. »Jamey je bil popolnoma obupan nad tem, da so ljudje v kurilnici umrli prvi, kot da je on kriv, da so ostali ujeti. Začel je govoriti o sami nesreči in o tem, da se to ne bi smelo zgoditi, da je prišlo do napak in da moški v kurilnicah ne bi smeli ostati ujeti. Zaradi tega je celo jokal.«
Otrok na to ne bi pomislil
Jameyjeva mama je bila v šoku - od svojega petletnega sina ni pričakovala, da bo pomislil na specifične napake, do katerih je prišlo med gradnjo ladje, na primer to, da je bilo namesto jekla uporabljeno železo.
Njegova obsedenost z ladjo je rasla, mama pa je začela raziskovati ozadje Titanika. »Ugotovila« je, da je Jamey verjetno eden od ladijskih arhitektov, Thomas Andrews. Usodne noči leta 1912 se je Thomas odločil, da ne bo stopil na rešilni čoln, in potonil skupaj z ladjo.
Jameyjeva mama je dodala: »Ko bereš o Thomasu Andrewsu, se ujema z vsem, kar je rekel Jamey.« Priznala je, da je odraščala z vero v reinkarnacijo, njegov oče pa verjame, da sinova fascinacija nad ladjo pomeni, da »mora obstajati neka globlja povezava.«
Ko je v njihovo mesto prispela potujoča razstava o nesrečni ladji, so takoj kupili vstopnice. Starši so verjeli, da bo to sinu pomagalo obrniti nov list v življenju. A vse ni šlo po načrtu. Šele po tem, ko so si ogledali razstavo, se je zgodilo nekaj posebno strašnega.
Smrtne sanje
»Bila sem sama doma z Jameyjem, on je spal v postelji, jaz sem gledala televizijo, nato pa sem naenkrat zaslišala pok po steni njegove spalnice, bilo je ritmično - pok, pok, pok, pok,« se je spominjala.
»Skočila sem pokonci in stekla po hodniku ter na stežaj odprla vrata. Jamey je stal na vseh štirih na postelji, gledal v tla in se tresel, tako močno se je tresel,« opisuje. »Nisem vedela, kaj naj storim, bila sem prestrašena. Preden sem lahko karkoli naredila, je zakričal - ne morem opisati groze v njegovem glasu. Zakričal je: 'Potaplja se!' Ni zvenel kot majhen deček, ampak kot moški. Začela sem jokati.«
Po tej strašni noči je Jamey začel o ladji govoriti vse manj. Morda je »podoživljanje« v sanjah pomagalo, da je to končno pustil za seboj. Kljub temu pa še danes verjame, da je bil v prejšnjem življenju Thomas Andrews. »Zaradi osebnostnih lastnosti in tega, kar je naredil - to bi storil tudi jaz. Žrtvoval se je, da so drugi lahko odšli z ladje,« je pojasnil v oddaji.
