V SAMOTO
FOTO: Kakor Hobit živi v luknji
Ker ima vsega manj, je bogatejši človek, pravi Američan. Pred 20 leti je zapustil službo in družino ter odšel v samoto.
Odpri galerijo
Opustil je ameriške sanje in se vrnil k naravi. FOTO: Hobit
Imel je uspešno kariero fotoreporterja, in to še pred vdorom sodobne tehnologije v novinarstvo in v času, ko je imela kakovostna fotografija še dodano vrednost. Toda rivalstvo na delovnem mestu mu je jemalo dragoceno energijo, potem ko je prebral nekaj čtiva o samopodobi in vnovičnem iskanju stika z naravo, je sklenil, da se bo tudi sam vrnil h koreninam in začel znova.
Ker so bili otroci že polnoletni, je Dan Price sklenil, da ga ne potrebujejo več vsak dan, zato je zapustil tudi družino in jo iz ameriške zvezne države Kentucky mahnil v daljni Oregon – v luknjo.
Tam živi kot Hobit iz slovitega Gospodarja prstanov: za samo stotaka na leto si je najel travniček s hribčkom in si v njem uredil preprosto ter povsem zadovoljivo domovanje. Takšno, kot ga potrebuje, neomadeževano z nepotrebnimi materialnimi dobrinami in obkroženo z neokrnjeno naravo.
Najprej je spal v šotoru, zdaj pa vsako jutro zadovoljen pomežikne soncu iz svojega toplega brloga, v katerem živi že več kot dve desetletji. »Vsako jutro izstopim iz hiše in zakorakam na cvetoč travnik, je sploh kaj lepšega na tem svetu?!« pove zadovoljni Dan, ki meni, da smo ljudje dandanes preveč potrošniško usmerjeni in da ne najdemo sreče v majhnih stvareh. Ameriške sanje o uspehu in bogastvu? Bedarija, pravi resnični Hobit. »Kdo pri zdravi pameti bi vse življenje garal do obisti in odplačeval hipoteko za hišo, v kateri nimaš časa živeti?!« je kritičen Dan, zadovoljen, da se je rešil sodobnega vrveža.
Skromni domek mu ponuja vse, kar potrebuje, zatrjuje, za ogrevanje pa celo sredi zime porabi bore malo, saj je z lesom obdano bivališče v hribu dodobra izolirano od zunanjih vplivov. Za vsak primer uporabi prenosljivi grelnik, na majhnem kuhalniku si pripravi preprost obrok; od sveta ni povsem odrezan, saj je obdržal mobilni telefon, da ohranja stik z družino, sicer pa od tehnologije uporablja le še računalnik, na katerem obdeluje in si ogleduje svoje fotografije ter piše blog, ki mu prinaša nekaj denarcev. Navdiha na samem robu gozda mu namreč ne manjka.
»Končno živim tako, kot sem si vedno želel,« je zadovoljen Dan. »Zanimivo je, da človek izjemno veliko pridobi, s tem ko se znebi nepotrebnih dobrin in motečih dejavnikov v življenju.«
Za srečo ne potrebuje veliko. FOTO: Hobit
Ker so bili otroci že polnoletni, je Dan Price sklenil, da ga ne potrebujejo več vsak dan, zato je zapustil tudi družino in jo iz ameriške zvezne države Kentucky mahnil v daljni Oregon – v luknjo.
Tam živi kot Hobit iz slovitega Gospodarja prstanov: za samo stotaka na leto si je najel travniček s hribčkom in si v njem uredil preprosto ter povsem zadovoljivo domovanje. Takšno, kot ga potrebuje, neomadeževano z nepotrebnimi materialnimi dobrinami in obkroženo z neokrnjeno naravo.
Najprej je spal v šotoru, zdaj pa vsako jutro zadovoljen pomežikne soncu iz svojega toplega brloga, v katerem živi že več kot dve desetletji. »Vsako jutro izstopim iz hiše in zakorakam na cvetoč travnik, je sploh kaj lepšega na tem svetu?!« pove zadovoljni Dan, ki meni, da smo ljudje dandanes preveč potrošniško usmerjeni in da ne najdemo sreče v majhnih stvareh. Ameriške sanje o uspehu in bogastvu? Bedarija, pravi resnični Hobit. »Kdo pri zdravi pameti bi vse življenje garal do obisti in odplačeval hipoteko za hišo, v kateri nimaš časa živeti?!« je kritičen Dan, zadovoljen, da se je rešil sodobnega vrveža.
Treba je najti srečo v majhnih stvareh, poudarja Dan.
Skromni domek mu ponuja vse, kar potrebuje, zatrjuje, za ogrevanje pa celo sredi zime porabi bore malo, saj je z lesom obdano bivališče v hribu dodobra izolirano od zunanjih vplivov. Za vsak primer uporabi prenosljivi grelnik, na majhnem kuhalniku si pripravi preprost obrok; od sveta ni povsem odrezan, saj je obdržal mobilni telefon, da ohranja stik z družino, sicer pa od tehnologije uporablja le še računalnik, na katerem obdeluje in si ogleduje svoje fotografije ter piše blog, ki mu prinaša nekaj denarcev. Navdiha na samem robu gozda mu namreč ne manjka.
»Končno živim tako, kot sem si vedno želel,« je zadovoljen Dan. »Zanimivo je, da človek izjemno veliko pridobi, s tem ko se znebi nepotrebnih dobrin in motečih dejavnikov v življenju.«
