DOPUST
Havaje sta si pričarala kar na domačem vrtu
Zakonca si ne moreta privoščiti počitnic v oddaljenih krajih. Namesto angleške travice tropske rastline, mostički in bar.
Odpri galerijo
Leseni mostički, s slamo krita koliba tiki z barom, kjer že čaka koktajl z dežničkom, povsod okoli pa se bohotijo tropske rastline, izza katerih kukajo lesena havajska božanstva tiki.
V takšnem vzdušju preživljata proste urice zakonca Chris in Sharon Lodge, le da ju ne greje toplo havajsko sonce, temveč se nad njima boči nebo angleške vasice Wollaston.
Nekdaj sta oboževala pobege v tropske kraje, zdaj pa si jih nista privoščila že šest let. Zelo sta zaposlena, poleg tega ju je na dom privezala bolezen njunega psa. Zato je Chris sklenil angleški vrt spremeniti v tropski raj.
Minuli dve leti je vsako prosto uro in vse konce tedna prebil na vrtu. Znebil se je angleške travice in zasadil palme in drugo tropsko rastlinje. Od prejšnjega vrta je ostala le vrba, ker ga je s svojimi proti tlom padajočimi vejami spomnila na tropske lijane. Iz stavbnega lesa, naplavljenih debel in vrvi je po vrtu napeljal mostičke in postavil s slamo krito kolibo tiki, ki je srce in duša havajsko obarvanega vrtnega zatočišča.
V lesenem baru si zakonca pripravljata koktajle in jih srkata v ratanovih foteljih ali na lesenih barskih stolčkih. »Oboževala sva najine dopuste, a si niti krajšega nisva mogla privoščiti že leta. Zato sem se odločil, da nama dopust pripeljem kar domov. Zdaj morava le na vrt in že sva v skritem tropskem raju. Tu imava občutek, kot da sva na drugem koncu sveta. Vzelo mi je kar veliko časa in nikakor ni bilo poceni, a se je več kot splačalo,« pove Chris, ki je poleg lastnega dela v vrt vložil skoraj 40 tisočakov. S tem si ni le pričaral Havajev, temveč je zaradi podviga odkril tudi strast do vrtnarjenja.
»Nikakršnih vrtnarskih izkušenj nisem imel. Ko sem bil otrok, sem imel na okenski polici izsušen kaktus, a to je bilo to. Nato pa sem, ko sem se lotil projekta, začel brati in raziskovati o gojenju tropskih rastlin. Dejstvo, da nekatere lahko gojimo tudi v Angliji, me je očaralo. Spoznal pa sem tudi, da imam prirojen čut za podrobnosti, kar me je navdušilo, posebno ker sem imel v šoli zaradi disleksije precejšnje težave. Zdaj pa vidim, česa vsega sem sposoben. Pa še pomirja in sprošča me.«
V takšnem vzdušju preživljata proste urice zakonca Chris in Sharon Lodge, le da ju ne greje toplo havajsko sonce, temveč se nad njima boči nebo angleške vasice Wollaston.
Nekdaj sta oboževala pobege v tropske kraje, zdaj pa si jih nista privoščila že šest let. Zelo sta zaposlena, poleg tega ju je na dom privezala bolezen njunega psa. Zato je Chris sklenil angleški vrt spremeniti v tropski raj.
Minuli dve leti je vsako prosto uro in vse konce tedna prebil na vrtu. Znebil se je angleške travice in zasadil palme in drugo tropsko rastlinje. Od prejšnjega vrta je ostala le vrba, ker ga je s svojimi proti tlom padajočimi vejami spomnila na tropske lijane. Iz stavbnega lesa, naplavljenih debel in vrvi je po vrtu napeljal mostičke in postavil s slamo krito kolibo tiki, ki je srce in duša havajsko obarvanega vrtnega zatočišča.
V lesenem baru si zakonca pripravljata koktajle in jih srkata v ratanovih foteljih ali na lesenih barskih stolčkih. »Oboževala sva najine dopuste, a si niti krajšega nisva mogla privoščiti že leta. Zato sem se odločil, da nama dopust pripeljem kar domov. Zdaj morava le na vrt in že sva v skritem tropskem raju. Tu imava občutek, kot da sva na drugem koncu sveta. Vzelo mi je kar veliko časa in nikakor ni bilo poceni, a se je več kot splačalo,« pove Chris, ki je poleg lastnega dela v vrt vložil skoraj 40 tisočakov. S tem si ni le pričaral Havajev, temveč je zaradi podviga odkril tudi strast do vrtnarjenja.
Dve leti dela in 40 tisočakov je potreboval za havajski raj.
»Nikakršnih vrtnarskih izkušenj nisem imel. Ko sem bil otrok, sem imel na okenski polici izsušen kaktus, a to je bilo to. Nato pa sem, ko sem se lotil projekta, začel brati in raziskovati o gojenju tropskih rastlin. Dejstvo, da nekatere lahko gojimo tudi v Angliji, me je očaralo. Spoznal pa sem tudi, da imam prirojen čut za podrobnosti, kar me je navdušilo, posebno ker sem imel v šoli zaradi disleksije precejšnje težave. Zdaj pa vidim, česa vsega sem sposoben. Pa še pomirja in sprošča me.«