Ko zaslišijo njegov avto, prifrčijo

Začelo se je med sprehajanjem psa. Anglež Steve Gray je postal pozoren na ptičje žgolenje v drevesnih krošnjah in se odločil, da na naslednji sprehod vzame hrano za ptiče. Pustil jo je na ograji ob poti. Podobno tudi naslednji in še naslednji dan, vse dokler ga ptiči niso že pričakali na ograji. »Nekega dne, ko sem proti ograji hodil s pičo v dlani, je k meni priletela taščica in se mi, prav nič zaskrbljena, za kakšno minuto sedla na roko.« Kupil si je fotoaparat in se v prostem času prelevil v fotografa. V desni roki fotoaparat, v levi pa enkrat semena, spet drugič črvi, ki mu jih ptiči pridno zobajo iz dlani. »Zaupanje, ki mi ga izkazujejo, je neprecenljivo.«


Ptice, naj gre za taščice, sinice ali fazane, se pred človekom običajno poskrijejo. A ko v njihovo bližino prihrumi Stevov avto, pokukajo iz skrivališč. »Vsak dan, brez izjeme, jih hranim, če je le možno ob istem času. In mislim, da že prepoznajo moj avto. Nato je dovolj en žvižg in priletijo,« pravi Steve, ki je začel pridobivati še zaupanje gozdnih voluharic in miši. »Potreboval sem 22 dni, da mi je prva voluharica jedla iz roke.« Poudarja, da sta potrpljenje in doslednost ključna. »Ko priletijo do tebe, si na konju. Če ti enkrat jedo iz roke, se bodo vračale.« Nekatere so bolj nezaupljive kot druge. »Nedvomno so najbolj korajžne taščice, te tudi najdlje sedijo na roki, včasih celo preprečujejo drugim, da bi prišle k meni. Ščinkavcev in črnih kosov pa mi še ni uspelo priklicati na svojo dlan.«